Vrhovno sodišče imamo, da skrbi za enotno sodno prakso, in tudi vrhovni sodniki niso vsak dan pred primeri, kakršen je ta. Ni simpatično, da gre (nižje) sodišče nad sodnika tako, da je nazadnje samo zaloteno v nezakonitosti. In vendar: vrhovni sodniki se nikakor niso ubadali s pripornimi razlogi.
Poslovnik državnega zbora zapoveduje, da sme sodnik v pripor, ko dovoli državni zbor. Ni določeno, da bi poslanci v komisiji sodnikom jemali imuniteto. To smejo državnemu zboru v celoti le predlagati. Ni prijeten vtis, da se za "potrebe postopka" pravila berejo precej svobodno. Po drugi strani pa bi poslovnik državnega zbora lahko bil krajši in jasnejši. Bo primer Škoberne prispeval k sklepu, da ni racionalno, ko morajo o sodnikovem priprtju, ki terja hitre sklepe, odločati vsi poslanci? Kaj pa, ko parlamentarci počitnikujejo ali so tik pred novimi volitvami. Kdo bo takrat ekspresno na kup zbobnal poslance?
Ali je neizbežno, da zakonodajna oblast daje oz. jemlje imuniteto drugi, sodni veji oblasti? Poslanci sodnike imenujejo, toda zakaj je to njihova naloga? Poslanci si z delitvijo oblasti glave ne belijo. Tako rekoč evropski rekorderji so po nadstandardnih pristojnostih, toda za nobeno ceno si jih ne dovolijo vzeti. V dvajsetih letih parlamentarizma so to ničkolikokrat potrdili, sklene Čoklova.