DZ je namreč minuli teden sprejel paket treh zakonov, s katerimi se vlada postavlja po robu problemu plačilne nediscipline v gospodarstvu.
Najdaljše dovoljene plačilne roke določa zakon o preprečevanju zamud pri plačilih, s katerim je Slovenija v nacionalni pravni red prenesla direktivo EU o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, ki bo začela veljati šele 15. marca.
Plačilni roki med gospodarskimi subjekti v skladu z zakonom ne bodo smeli biti daljši od 60 dni, če bo plačilni rok pisno dogovorjen med strankama, le izjemoma se bodo lahko podaljšali na največ 120 dni, če se bosta o tem pisno dogovorili pogodbeni stranki in ne bo šlo za očitno nepravičen pogodbeni dogovor. Javni organi morajo svoje obveznosti poravnavati v 30 dneh, prav tako bo 30-dnevni plačilni rok veljal za vse posle, kjer ni pisnega dogovora o plačilnih rokih.
V skladu z evropsko direktivo, ki predstavlja minimalen standard v EU, mora biti plačilni rok, če ga strani določita pisno, največ 60 dni, razen če se strinjata, da je lahko daljši in ne gre za očitno nepravičen dogovor.
Kot je danes v okviru omizja z naslovom Interventna plačilna in insolvenčna zakonodaja - zagon ali nova zavora? na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) povedala državna sekretarka na ministrstvu za finance Mateja Vraničar, je želel biti DZ kot zakonodajalec bolj natančen od besedila direktive in je ocenil, da je glede na analize trenutnih razmer 120 dni tisti zgornji rok, ki še ne predstavlja očitno nepravično prakso.
S tem se ne strinjajo na GZS, kjer pravijo, da to določilo bistveno presega smernice direktive EU in osnovna načela svobodne pogodbene pobude, obenem pa opozarjajo, da je to v nasprotju s sedanjo zakonodajo, še posebej obligacijskim zakonikom.
Kot je poudarila Alenka Avberšek iz GZS, so izvirni grehi nelikvidnosti in plačilne nediscipline globoko vraščeni v sistem, plačila pa zaostajajo iz objektivnih razlogov, pri čemer se je problematika v času krize še dodatno zaostrila.
Med sistemskimi razlogi je Avberškova na podlagi ugotovitev GZS iz ankete med člani navedla, da je širši državni sektor slab plačnik in da je država slab projektni vodja investicij, saj ne ukrepa, ko izvajalci ne plačujejo podizvajalcem. Poleg tega se predvsem v gradbeništvu izpostavlja problem najnižje cene, ki spodbuja plačilno nedisciplino, in pa predvsem neučinkovitosti sodstva in postopkov izvršbe.
Predstavniki sicer manjšega nabora podjetij, ki so jih anketirali na zbornici, so v večini trdili, da je dolžniška kriza posledica gospodarske krize in ne tega, da dolžniki nočejo plačevati.
Velik delež podjetij se po besedah Avberškove še vedno trudi plačevati svoje obveznosti v rokih do 60 dni in ta delež se po analizah GZS giblje malo pod polovico, ko gre za plačila domačih terjatev.
Podjetja problematizirajo še eno rešitev, ki jo prinaša zakon o preprečevanju zamud pri plačilih. Gre za obvezno prijavo v večstranski pobot medsebojnih obveznosti. Denarno obveznost bo moral v sistem večstranskih pobotov prijaviti dolžnik in to v prvi krog pobota, ki bo sledil nastanku zamude.
Kot pravijo podjetja, ki jih je anketirala GZS, se bo zaradi tega likvidnost zmanjšala, z obveznim vključevanjem v večstranski pobot pa se bo še težje poravnavalo obveznosti do države, saj bo manj likvidnih sredstev.
Mitja Melanšek iz podjetja Coface Slovenije je poudaril, da obvezni večstranski pobot ne bo izboljšal likvidnosti podjetij, saj gre le za računovodsko zapiranje terjatev, ki podjetju ne bo prineslo likvidnosti, potrebno za poplačilo ostalih finančnih obveznosti (do zaposlenih, države, bank). Poleg tega ocenjuje, da večstranski pobot ne bo deloval v gradbeništvu kot najbolj problematični panogi, saj verige med dolžniki in upniki niso jasne.
Jožica Turk iz Gorenja je medtem zatrdila, da je pogoj za uspešnost mehanizma večstranskega pobota, da so obveznosti in terjatve tudi v splošnem približno izravnane, kar pa po njeni oceni v Sloveniji ni primer.
Sodelujoči na omizju so izpostavljali tudi problematiko tujih dobaviteljev oz. upnikov, saj ti niso vključeni v sistem obveznega pobota. Vraničarjeva je povedala, da bodo ti vključeni, če se bosta stranki v poslu odločili za uporabo slovenske zakonodaje, kar pričakuje predvsem pri izvoznikih.
Medtem ko so predstavniki gospodarstva na omizju trdili, da je zakonodaja napisana slabo in pomanjkljivo ter da ne vidijo, kakšne pozitivne učinke bi lahko imela, pa je Vraničarjeva odgovorila, da se sicer zaveda, da paket ni idealen, je pa strokovno pripravljen in v luči trenutnih razmer potreben. Vlada je ta interventni sveženj zakonov sprejela zato, ker vsi dosedanji ukrepi niso zalegli, je pojasnila.
Generalni direktor GZS Samo Hribar Milič je medtem izrazil mnenje, da se z dodatno zakonsko regulativo na področju plačilne discipline ne bo prišlo daleč in da bi bilo treba rešitve iskati v bolj doslednem izvajanju obstoječe zakonodaje.
