Ugled sodstva je omajan, kaj je po vaši oceni prispevalo k temu?
Del pomanjkljivosti tega ugleda je najprej splošna družbena situacija. Smo v neki krizi inštitucij, v krizi vrednot, v krizi zaupanja v pravno državo in del tega je nezaupanje v sodstvo. Sodstvo se je pokazalo kot neučinkovito, počasno in bolj ko se je kriza zaostrovala, bolj bi radi imeli ljudje hitre sodbe, hitre reakcije sodstva ob vseh nepravilnostih, da ne rečem aferah, ki se dogajajo pred našimi očmi. V sodstvu pa gre to že sicer počasi. Treba je spoštovati pravice strank v postopku, včasih znajo spretni odvetniki stvari tudi zavlačevati, kar je njihova naloga, in nazadnje ostaja vtis, da sodišča ne dajo dosti od sebe. Sodišča niso v lahkem položaju in moram reči, da je tudi plačna politika prispevala k temu, da so mnogi dobri kadri s sodišč odšli med odvetnike. Sodniki so preobremenjeni, marsikdaj so tako sodniki kot tožilci težko kos odličnim odvetnikom.
Za ilustracijo: V Sloveniji je pred sodišči 106.000 nerešenih pomembnejših zadev, vseh zadev brez prekrškov pa 352.000. Letos je bilo v reševanju na sodiščih do konca septembra skoraj milijon zadev. V tožarjenju smo vsaj evropski prvaki. Mislim, da ni narobe, če ob novem letu zaželim Slovencem, da bi prihodnje leto imeli manj opravka na sodiščih.
Kakšen je odnos drugih dveh vej oblasti do sodstva in do ustavnega sodišča?
Moram reči, da je bil marsikdaj podcenjujoč. Beseda je morda pretrda, ampak boljše ta hip ne najdem. To se je kazalo v odnosu do te veje oblasti. To se kaže včasih tudi v kakšnih protokolarnih zadevah. V naši družbi je občutek, da je sodstvo tretja veja oblasti, vključno z ustavnim sodiščem, še precej neutrjen. Ljudje čutijo oblast tistega, ki lahko nekaj ukrene, zlasti izvršno oblast, morda zakonodajno oblast, sodstvo pa je bilo na nek način ob strani. In tudi to je del krizne situacije, pomanjkanje avtoritete institucij države, ne le sodišč. Kot je na slovesnosti ob dnevu ustavnosti dejal dr. Rajko Pirnat, se bo avtoriteta sodstva utrdila, zlasti, če bo sodstvo učinkovito. Ustavno sodišče zadnje čase spet bolj pogosto stopa v javnost z javnimi obravnavami, razglasitvami. Še več bo tega, ker želimo javnosti povedati, da nosimo del odgovornosti za našo pravno državo, pravzaprav za to, da naša država normalno funkcionira.
Komentiranje odločb ustavnega sodišča in očitki o politizaciji odločitev se kar vrstijo. Kako občutite breme politike?
Te kritike občutimo kot krivične. Tri leta sem na tem sodišču in niti enkrat nisem opazil, da bi sodniki odločali kakorkoli drugače, kot jih je vodila njihova pravna analiza, njihovo razumevanje ustave in relevantnih zakonov. Resnično sem vesel, da sem v krogu ljudi različnih političnih prepričanj in mogoče tudi ideoloških izhodišč, ampak nas pri našem delu vodi ustava, zakoni in mednarodne konvencije, kolikor gre za človekove pravice. Arbitrarnost odločitev - ne, političnost odločitev - ne. Mislim, da smo čvrsti v tem, da bi se branili proti kakršnemu koli poskusu političnega pritiska na nas.
Kje se začne spoštovanje pravne države in kje vidite izhod iz nastale situacije?
Spoštovanje pravne države se pravzaprav začne pri ljudeh samih. Pri vseh subjektih v neki družbi, ki verjamejo v to, da je v splošno korist, če ravnajo v skladu s pravom, če pravo spoštujejo. Prehod v nov sistem, v katerem se da obogateti, v katerem se da zbrati bogastvo, o katerem smo pred 30 leti samo sanjali, je bil zapleten tudi z vidika pravne ureditve. Očitno nismo uspeli obrzdati tega žrebca, tega prihajajočega kapitalizma. Namesto da bi vlekel voz naprej, neobrzdan tepta žito.
Kaj pa vzgledi?
Vzgledi so slabi. Dobrih vzgledov ni veliko in tudi sami smo imeli nekaj takih zadev, ki so na to nakazovale. Sicer potreben Jazbinškov zakon, ki je bil dobronameren, je povzročil tudi občutek krivice pri tistemu, ki je sam gradil hišo, najemal kredite, garal. Njegov sosed pa je čez noč za neznaten znesek kupil stanovanje. To je prispevalo k občutku, da ni potreben nek lasten vložek, ampak je veliko odvisno od položaja, v katerem se znajde posameznik. Temu so sledile tudi druge situacije, kot je notranja privatizacija. Vse je bilo videti legalno, na koncu pa je bil rezultat hitra obogatitev nekaj ljudi. Zdi se mi, da bo zelo težko vrniti zaupanje v pravo. Tu ima sodstvo veliko nalogo. Sodišča morajo pospešiti svoje delo, da bodo ljudje vendarle dobili občutek, da sodna veja oblasti funkcionira, da razne spretnosti, da izigraš zakone, niso tisto, kar vodi v uspeh in bogastvo.
Konec leta je čas, ko se naredi analiza opravljenega dela. Je ustavno sodišče še vedno preobremenjeno?
Še vedno smo preobremenjeni. Konec leta 2009 smo imeli 1117 nerešenih zadev. Od 1. januarja do 9. novembra smo dobili 1589 novih zadev. V tem obdobju smo rešili 1553 zadev. Z novim dotokom imamo še vedno 1153 zadev, vendarle mislim, da bomo najkasneje januarja rešili vse zadeve iz leta 2008 in že dober del zadev iz leta 2009. Sprejeli smo ukrepe, ki nam jih dopušča zakon o ustavnem sodišču, in še jih bomo. Skušali bomo okrepiti možnosti za t. i. negativno selekcijo. Sicer se bomo ukvarjali z vsemi zadevami, ampak s tistimi, ki so ustavno pravno manj pomembne, manj. S tem bomo pridobili čas in energijo za ukvarjanje s pomembnejšimi zadevami. Radi bi šli v tisto smer, v katero naj bi šla predvidena ustavna reforma. Z našimi odločitvami bi želeli glede varstva človekovih pravic vplivati na prakso sodišč, ne pa sami reševati tisoče zadev.
O strokovni rešitvi bo potrebno politično soglasje, da bodo spremembe ustave sprejete.
Ali ustavna reforma bo, ali ne? Zaenkrat se mi zdi, da je žal še golob na strehi, ki bi ga radi ujeli, ampak utegne poleteti, preden ga bomo zagrabili. To je v rokah politike, ampak želeli bi, da bi se tisti, ki o tem odločajo v parlamentu, v politični sferi zavedali, da je to resen problem, da ne gre za neko tekmovanje med političnimi opcijami, ali bomo to naredili ali ne. Naša družba rabi ustavno sodišče, ki se bo res lahko posvečalo temeljnim vprašanjem ustavnosti in varstvu človekovih pravic.
V kateri smeri bi morale iti rešitve, da bodo razbremenile ustavno sodišče in hkrati ne bo ogroženo varstvo človekovih pravic?
Pri nas je nekakšna iluzorna predstava, da je varstvo človekovih pravic zagotovljeno s tem, da vsakdo, sicer po določenih predhodnih korakih, lahko pride pred ustavno sodišče. Ustavno sodišče ni peta sodna instanca. Ustavno sodišče naj bi z odločitvijo o nekem vprašanju človekovih pravic usmerjalo delo vseh sodišč, pa tudi druge organe, kako naj ravnajo v takem primeru. To so pogosto težka vprašanja, ki zahtevajo razmislek, ki zahtevajo preučitev prakse drugih držav, naše zakonodaje, zakonodaje evropskega sodišča, pa tudi drugih sodišč. Radi bi povedali na splošni ravni, da če se to zgodi, so v vseh takih primerih človekove pravice kršene in bi s tem veliko bolj prispevali k varstvu človekovih pravic.
Nekatere odločbe ustavnega sodišča vrsto let niso bile izpolnjene. Katere še čakajo na uresničitev?
Januarja bom na predstavitvi dela ustavnega sodišča zelo natančno in jasno pokazal s prstom na tiste, ki odločitev ustavnega sodišča niso izpolnili. 16. decembra sta bili dve odločbi delno izvršeni, neizvršenih je 14 odločb, kjer je ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost zakona, in 12 neizvršenih odločb, v katerih je ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost oz. nezakonitost občinskega predpisa.
Katera je najstarejša neuresničena odločba. Dolgo časa je bila to odločitev o delitvi Mestne občine Koper.
Ta je bila najstarejša in zdaj bomo videli, kaj se bo zgodilo. Upam, da bo ta odločba uresničena. Ustavno sodišče je pri tej odločitvi zelo resno razmislilo. Če bi nas motivirali politični razlogi, potem bi verjetno rekli, da je preveč občin, in bi rekli ne. V ločenem mnenju sem to tudi zapisal. In kakorkoli sem se trudil, da bi našel ustavnopravne solidne razloge za tako stališče, jih nisem našel. Nisem mogel odločiti drugače, kot sem, če sem odločal po ustavi.
Ali Slovenija po skoraj 20 letih ustave potrebuje kakšne temeljite posege v ustavno besedilo?
Na to vprašanje vam težko odgovorim in moram biti kot predsednik ustavnega sodišča zadržan. Mogoče je po 20 letih trenutek, da na nek način res ugotovimo, ali so kakšne stvari, ki bi terjale ustavna dopolnila. Ampak poudarjam, da je treba biti pri tem zadržan. Stabilnost ustavnega reda, stabilnost ustave je velika vrednota. Tvegano in nekoristno je posegati v ustavo brez tehtnih razlogov. Pobuda predsednika države Danila Türka glede sprememb ustave za razbremenitev ustavnega sodišča, ki je zdaj v parlamentarni proceduri, je tehtna. Pri odločitvi o arbitražnem sporazumu smo povedali, da utegne odločitev arbitražnega sodišča zahtevati razmislek o tem, kako je možno uveljaviti teritorialne spremembe v našem ustavnem sistemu, upoštevaje sedanjo ureditev, predvsem drugo poglavje temeljne ustavne listine.
Govori se o spremembi ustavnih določb glede referenduma, pa trajnega sodniškega mandata in še čem.
Do teh idej zaenkrat ne bi zavzel stališča.
Ustavno sodišče je bilo v zadnjih letih večkrat zaprošeno, da odloči o referendumski pobudi. V kratkem bo moralo presoditi o referendumu o pokojninski reformi. Katera vprašanja so z vidika varstva človekovih pravic sporna za preverjanje na referendumu?
Pravica do referenduma je nesporno ustavna pravica, ki je v našem ustavnem sistemu postavljena dokaj visoko. Ustavno sodišče mora imeti zelo tehtne razloge, da omeji ustavno pravico državljanov, da neposredno sodelujejo pri urejanju družbenih zadev. Tehtne razloge, ki kažejo na to, da bi lahko z uveljavitvijo referendumske odločitve nastale resne protiustavne posledice. Ustavno sodišče ne more kar tako reči ta referendum da, ta referendum ne. Načeloma referendum da, ampak če bi rekli ne, moramo imeti zelo tehtne ustavnopravne razloge.
Ste lahko kaj bolj konkretni glede referenduma o pokojninski reform, ki se obeta?
Če bi karkoli rekel, bi tvegal, da bom moral biti pri odločanju izločen.
