Uklonilni zapor v zakonu o prekrških ni določen kot sankcija, ampak gre za poseben način prisilitve storilca k plačilu globe, poudarjajo na ministrstvu za pravosodje. Ob tem dodajajo, da se je pripravljavec zakona pri določitvi uklonilnega zapora opiral na avstrijsko in nemško ureditev. Predvsem pa na to, da je v letih pred pripravo zakona pri nas zastaralo okoli 45 odstotkov prekrškovnih zadev in da je bilo neizterjanih za osem milijonov tedanjih tolarjev denarnih kazni.
Ker je sprva veljalo, da se za vsak neplačan prekršek posebej izreče do 30 dni uklonilnega zapora, so nekateri prekrškarji presedeli tudi po več mesecev v zaporu. Slednji so se tako polnili, že leta 2006, torej prvo leto po uvedbi zakona, so sodišča izdala kar 29.557 sklepov o uklonilnih zaporih. Leta 2007 jih je bilo nekoliko manj - 23.621. Ker je bilo med njimi ogromno število plačilno nesposobnih, socialno ogroženih, brezposelnih, brezdomcev, so zakon spremenili tako, da se uklonilni zapor lahko nadomesti z opravo naloge v splošno družbeno korist.
Kljub temu je v letu 2009 po podatkih Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS), uklonilni zapor v celoti, torej 30 dni, prestalo osem odstotkov od 1372 uklonilno zaprtih oseb, med odpuščenimi jih je 42 odstotkov plačalo globo. Sicer se je število uklonilno zaprtih oseb v letu 2009 glede na leto 2008 povečalo za 23,9 odstotka ali 265 oseb.
O smiselnosti uklonilnega zapora je nedavno razpravljal tudi svet za kaznovalno pravo pri ministrstvu za pravosodje in se zavzel za odpravo tega ukrepa.
"Uklonilni zapor je sicer mogoče do neke mere oceniti kot nesorazmeren - odvzem prostosti zaradi neplačila, vendar je treba hkrati poudariti, da gre za ukrep, ki k plačilu sili tiste storilce, za katera sodišče oceni, da so globo sposobni plačati, in ne tistih, ki tega zaradi svojega premoženjskega stanja ne bi mogli", so odgovorili z ministrstva.
Trend neplačevanja glob povezujejo tudi z moralnimi vrednotami družbe kot take in poudarjajo, da bi z ukinitvijo uklonilnega zapora dosegli ponoven porast neplačevanja glob, s čemer pa bi pod vprašaj postavili celotno učinkovitost postopkov o prekrških in tudi sodnega odločanja. Uklonilnega zapora ne gre kar ukiniti, preden pravna stroka ne predlaga konkretnega načina, kako ga učinkovito nadomestiti, tega doslej stroka še ni storila ali predlagala, poudarjajo na ministrstvu.
Predstojnica katedre za kazensko pravo na ljubljanski fakulteti za pravo Katja Filipčič meni, da je uklonilni zapor kot nesprejemljiv ukrep treba odpraviti in okrepiti druge mehanizme za zagotavljanje učinkovitosti prava o prekrških, torej večjo plačilno disciplino.
"Neodgovorno je trditi, da je uklonilni zapor, poseg v osebno svobodo kot najhujši poseg v človekove pravice, nujno potreben ukrep za zagotavljanje učinkovitosti prava o prekrških," pravi in dodaja, da je eden temeljnih elementov pravne države prepoved čezmernih posegov države oz. načelo sorazmernosti.
"V kaznovalnem pravu se kaže v obliki zahteve, da mora biti sankcija, ki jo določi pravni red za kršitev, sorazmerna tej kršitvi," pojasnjuje.
Odvzema prostosti zakon o prekrških več ne določa kot sankcijo za prekršek in s to odločitvijo je zakonodajalec po njenem spoštoval zahtevo pravne države. Hkrati pa je uvedel možnost odvzema prostosti ne zaradi storitve (hujšega) prekrška, ampak zaradi plačilne nediscipline storilcev prekrškov. "Iz tega sledi zaključek, da je s stališča države neplačilo globe hujše in bolj zavržno ravnanje kot sama storitev prekrška, je še dodala.
A za ministrstvo je pomembno tudi, da "iz sodne prakse izhaja, da je uklonilni zapor dosegel svoj namen, saj je plačanih približno 85 odstotkov pravnomočno izrečenih glob". Dokler ne bo dosežen ustrezen strokovni konsenz o tako pomembnem vprašanju, ni mogoče pričakovati politične odločitve o prenovi uklonilnega zapora, so še zatrdili na ministrstvu.
