16. julija ste zasedli položaj vodje državnega pravobranilstva. Kaj so bile vaše prve poteze?
Res sem pred kratkim prevzel vodenje državnega pravobranilstva. Vendar z mandatom nisem dobil belega lista in čopiča, torej položaja, ko bi lahko poljubno oziroma svobodno risal določene poteze državnega pravobranilstva. Državno pravobranilstvo ima namreč z zakonom urejene pristojnosti in začrtano okvirno organizacijo.
To ne pomeni, da kot generalni državni pravobranilec nimam vsaj delne možnosti vplivati na boljšo organizacijo in delovanje pravobranilstva, vendar je za korenitejše poteze, treba malo več časa. Se pa želim med drugim letos aktivno vključiti v predvidene spremembe zakona o pravobranilstvu.
V kateri smeri sicer nameravate voditi državno pravobranilstvo?
Prav vsem svojim pristojnostim mora državno pravobranilstvo posvečati pozornosti.
Zavzemal se bom za to, da se organiziranost državnega pravobranilstva prilagodi organizaciji oziroma stvarnim pristojnostim sodišč, to bi deloma pomenilo tudi določeno specializacijo državnih pravobranilcev po posameznih pravnih področjih, poenotenje poslovanja pravobranilstva navzven. Državni pravobranilec, ki je specializiran za posamezno pravno področje ali vrste sporov, bi bil s tem bolj kompetenten pri zastopanju države v teh zadevah, saj bi razpolagal tako s poglobljenim teoretičnim kot pozitivno-pravnim znanjem z določenega pravnega področja, kot tudi z ustaljeno oziroma spreminjajočo se prakso sodišč. Posledica specializacije bi bila tudi racionalizacija poslovanja.
Menim tudi, da še ni dokončno izživeta vloga državnega pravobranilstva v primerih alternativnega reševanja sporov, to je predvsem mediacije, in da bi tudi tu bilo mogoče ustvarjati boljšo prakso sodelovanja med državo in pravobranilstvom. Zadeva je v tem trenutku ostala na pol poti, saj državno pravobranilstvo sicer poda soglasje za poskus rešitve zadeve z mediacijo, vendar pa organ, ki ga pravobranilstvo zastopa, na "popuščanje" v mediaciji ne pristane.
Nekateri ministri so še v času prejšnje vlade opozarjali, da državni organi v tožbah, za katere je jasno, da država primera ne bo dobila, prevečkrat nerazumno vztrajajo na pravdanju.
Država že mora uveljavljati svoje interese pred sodišči tam in takrat, ko je do nečesa dejansko upravičena. S tem največkrat varuje proračunska sredstva. Tam, kjer pa je pravdarsko tveganje države relativno visoko, to pomeni, ko je uspeh v pravdi, denimo glede na dejansko stanje ter glede na obstoječo sodno prakso malo verjeten, tam bi morala biti država zgled drugim strankam in ne sprožati že vnaprej izgubljenih postopkov oziroma se v teh primerih posluževati alternativnih načinov reševanja sporov. Vendar pa tudi ni mogoče državi, pravobranilstvu odvzeti vloge, da z uveljavljanjem in ustreznim argumentiranjem svojih zahtevkov kreira novo, drugačno, morebiti bolj z ustavnimi vrednotami in izhodišči skladno sodno prakso.
Pravobranilstvo zastopa državo, ko gre za tožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Imate kakšen podatek, koliko tožb imamo Slovenci pred omenjenim sodiščem?
Konec leta 2009 so na omenjenem sodišču zoper Slovenijo vodili 3100 odprtih zadev, za letos pa podatka nimam. Smo pa na pravobranilstvo letos prejeli 229 zadev, ki se večinoma nanašajo na kršitve do pravice do sojenja v razumnem roku, v zadnjem času pa prihajajo tudi zadeve zapornikov v zvezi z zatrjevanji kršitev 2. oziroma 3. člena evropske konvencije o človekovih pravicah.
Evropsko sodišče je včasih, vsaj tak vtis je, odločalo večinoma o zadevah, ko je šlo za kršenje pravice do sojenja v razumnem roku, v zadnjem času pa v ospredje prihajajo tudi bolj vsebinski primeri. Zakaj je prišlo do tega premika?
To samo pomeni, da se posamezniki začenjajo zavedati vseh svojih pravic, ki jim pripadajo. K temu jih deloma vzpodbujajo tudi določeni odvetniki.
Kaj je prinesel novi zakon, ki omogoča uveljavljanje pravice do sojenja v razumnem roku pred domačimi organi?
Po na novo sprejetem zakonu večino zadev rešimo in se s strankami poravnamo, zato bo to vedno manjši problem, pred evropskim sodiščem pa bo vedno več tudi bolj vsebinskih zadev.
Kako ocenjujete nedavne spremembe zakonodaje, po katerih državnemu pravobranilcu pri uveljavljanju t.i. javnega interesa v upravnih zadevah ne bo več treba pridobiti soglasja vlade? Spomnimo se afere bulmastifi ...
S tako ureditvijo, ki naj bi bila res izjemna, dobiva državni pravobranilec v upravnih zadevah možnost, da s tožbo izpodbija dokončen upravni akt, s katerim je upravni organ ugodil stranki, s tem pa je konflikt med posameznikom in državo v upravnopravnem razmerju rešil v škodo javnega interesa. Osebno menim, da je treba javni interes ustrezno opredeliti in uresničevati predvsem z materialnopravnimi upravnimi predpisi ter z uveljavljanjem načela zakonitosti. Prav načelo zakonitosti je tesno povezano z nastankom upravnega prava, ki praviloma opredeljuje javni interes na posameznem področju.
Zakaj država v nekaterih primerih za svetovanje najema odvetniške pisarne, če pa ima pravobranilstvo?
Državno pravobranilstvo zastopa državo pred sodišči na podlagi zakona, ko pa gre za zastopanje pred upravnimi organi pa ne vedno, temveč samo na podlagi pooblastila. V teh primerih se ministrstva oziroma drugi državni organi samostojno odločajo o najemanju storitev odvetniških pisarn oziroma državnega pravobranilstva. Nenazadnje pa imajo državni organi tudi svoje pravne službe, tako da bi morala biti praksa najemanja odvetniških storitev res stroga izjema, to je, če bi morebiti šlo res za kakšno specialno pravno področje.
Državno pravobranilstvo ni posebej znan organ. Zakaj?
Državno pravobranilstvo poznajo tisti, ki se v sporih srečujejo z državo kot stranko na nasprotni strani, bodisi na aktivni ali pasivni strani. Sicer pa menim, da je že prav, da državno pravobranilstvo ne dela pod sojem žarometov, saj se tudi sodno reševanje zadev, kjer praviloma sodelujejo državni pravobranilci, izogiba vplivanju medijev na samo odločanje in prezgodnjemu komentiranju širše javnosti.
