Ta je pokazala tudi na terminološko zadrege, saj nekateri namreč raje kot o mobingu in šikaniranju govorijo o trpinčenju na delovnem mestu kot širšem pojmu. Ob tem pa, opozarjajo, so tu še pojavi spolnega nadlegovanja in izkoriščanja na delovnem mestu.
Kot je pojasnila vrhovna državna tožilka Savica Pureber, se tožilstvo z mobingom kot kaznivim dejanjem ukvarja eno leto, od uveljavitve novega kazenskega zakonika. V tem času so dobili ovadbe zoper 77 posameznikov; v 34 primerih so kazensko ovadbo zavrgli, v sedmih so predlagali opravo preiskovalnih dejanj, v dveh so vložili obtožni predlog, pravnomočne sodbe doslej še ni bilo.
A število primerov, ki se znajdejo na sodišču, je le konica vrha ledene gore, opozarja predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak. Po raziskavi, ki so jo opravili, je namreč trpinčenje na delovnem mestu v zadnjih petih letih izkusilo skoraj 20 odstotkov slovenskih delavcev. V časih prestrukturiranja in krize pa je po vseh študijah pojav nedvomno v porastu.
Vendar po besedah glavnega inšpektorja za delo Boruta Brezovarja vsega, kar ljudje občutijo kot trpinčenje na delovne mestu, vseh sporov med delavcem in delodajalcem, ni mogoče opredeliti kot šikaniranje in mobing v smislu zakonskih določb. Takšnih je tudi 80 odstotkov prijav, ki jih prejmejo na inšpektorat. Kot je dejal, veliko nezadovoljstva izhaja iz preobremenjenosti zaposlenih, povečevanja obsega dela.
Kljub zakonodaji se ljudje ne odločajo, da bi svoje primere prijavili, ker se bojijo posledic, tudi če so že odpuščeni, saj poznajo sistem in moč delodajalcev, pa je ugotavljal Franc Posel iz društva Pogum. Če pa se, so postopki na sodišču mučni in dolgi, različni pritiski na oškodovanca se stopnjujejo, priče so povezane, prilagaja se dokaze, pravi odvetnica Tjaša Strobelj. Zato ljudem, ki se obrnejo nanjo, velikokrat predlaga izredno odpoved.
Predstavnica Društva SOS telefon Doroteja Lešnik je poudarila, da bi zakonodajnim podlagam morala nujno slediti vzpostavitev mehanizmov za konkretne oblike pomoči. Da žrtve šikaniranja nimajo na voljo praktično nobene učinkovite pomoči, pa je soglašala tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik.
Šikaniranje je v slovenskem pravnem redu relativna novost, tudi odvetniki žrtve odvračajo od iskanja pravnega varstva, češ da so možnosti za uspeh relativno majhne, pravi varuhinja.
Ugotavlja, da se žrtev lahko obrne po pomoč na inšpektorat za delo, ki je pristojen izključno ugotavljati, če ima delodajalec sprejete ukrepe za zaščito delavcev. Določeno pomoč žrtvi lahko nudijo tudi na uradu za enake možnosti oz. zagovorniku načela enakosti, ki pa nimata nikakršnih pooblastil ukrepanja proti delodajalcu.
Zato varuhinja ocenjuje, da bi bilo smiselno, da bi za preprečevanje vseh oblik šikaniranja pooblastili en organ, ki bi se lahko specializiral za ta vprašanja.
Komisija je z enim od svojih sklepov sledila temu predlogu in vladi priporočila, da preuči možnosti, da za preprečevanje vseh oblik trpinčenja in šikaniranja pooblasti en organ. Predlaga ji tudi, da preuči izvajanje pravnega varstva oseb, ki so trpinčene na delovnem mestu, in da tudi sprejme učinkovite zakonske rešitve.
