Pred 25 leti bi zadevo morda zamolčali, pred 45 leti je bilo takšno in podobno nasilje splošno sprejemljivo in smo ga bili deležni premnogi; žrtve smo molčale, nasilniki pa so kdaj pa kdaj staknili kakšno okoli ušes od hišnika, najstrožje šolske instance. Danes ni več tako. K sreči.
Toda zakaj smo torej zdaj na sodišču? Na sodišču smo, ker se je šolski inšpektor postavil na stališče, da je življenje enostavno kot špricar. Ravnatelj ne sme kršiti pravice do izobraževanja, tako piše v zakonu.
Srečala sta se torej dva državna uslužbenca, eden, ki mora ob živih otrocih nenehno sprejemati odločitve in ki jih abstraktnost zakonov nikakor ne more razrešiti, in drugi, ki krade bogu čas in nam denar, da preiskuje primer, ki potrebuje zgolj temeljen etični premislek. In nekje od zadaj se morda skrivajo tudi kakšni starši, ki ne verjamejo, da bi njihov sinko lahko naredil kaj narobe. Starši, ki radi v šole vkorakajo z odvetniki, ki radi grozijo in pametujejo in urejajo svet, da bi ta končno postal po meri njihovih otrok. A nam je tega res treba, se sprašuje Tanja Lesničar Pučko v Dnevniku.
