V letnem poročilu je zagovornik načela enakosti predsedniku DZ predstavil dosedanji razvoj organa za boj proti diskriminaciji in spodbujanje enakopravnosti, ki ga v Sloveniji po Lobnikovih besedah ni bilo, odkar smo člani EU, pa ga evropske direktive predvidevajo. Ta zaostanek sedaj odpravljajo tako, da je v poročilu že prva raziskava o diskriminaciji v Sloveniji, ki predstavlja na katerih področjih je ta v Sloveniji prisotna, kje jo ljudje zaznavajo in kakšne so njene oblike.
"V poročilu predstavljamo tudi razvoj organa in evropske smernice Sveta Evrope ter priporočila EU, kakšna pooblastila in kakšne vrste učinkovitosti naj ta institucija ima. Zato sem predsedniku DZ tudi predstavil predlog, da v naslednjem letu dobimo za svoje delovanje več sredstev in da se zakon na nekaterih točkah popravi v smislu večje učinkovitosti pomoči ljudem, ki so zaradi diskriminacije v stiski," je poudaril Lobnik.
Med področji po diskriminaciji po njegovih navedbah izstopata delo in zaposlovanje oziroma pridobitev dela in zaposlitveni pogoji. Velikokrat prihaja do diskriminacije na primer na podlagi spola, invalidnosti ali etnične pripadnosti. Diskriminacijo je po njegovih navedbah moč zaznati tudi pri dostopu do sociale in zdravstva.
V naslednjem letu bodo pri zagovorniku načela enakosti končali izgradnjo institucije in vzpostavili strukturo samostojnega organa. Namreč z letom 2017 so šele začeli obstajati, zato je treba postaviti infrastrukturne pogoje za delovanje, vsebinsko pa bodo prav na podlagi omenjene raziskave začrtali prioritete v naslednjem letu, je pojasnil.
"Kot kaže bo to vsekakor diskriminacija na delovnih mestih in pri zaposlovanju. Posebej se bomo dotaknili tudi vprašanja sovražnega govora in preprečevanja diskriminacije," je še dodal Lobnik.
Rezultati javnomnenjske raziskave, ki jo je oktobra in novembra lani opravil Inštitut za raziskovanje trga in medijev Mediana, kažejo, da 17 odstotkov vprašanih meni, da je bila tarča diskriminacije v zadnjih 12 mesecih; 11 odstotkov je to doživelo večkrat, šest odstotkov pa je diskriminacijo opredelilo kot enkraten dogodek.
Med njimi je bila tarča diskriminacije skoraj polovica na delovnem mestu, sledi zdravstveno varstvo, javna uprava in izobraževanje. Najpogostejše osebne okoliščine diskriminacije so bile starost, družbeni položaj, zdravstveno stanje ter izobrazba.
Tri četrtine tistih, ki menijo, da so bili v zadnjem letu diskriminirani, niso uveljavile nobenega postopke za zaščito svojih pravic, saj menijo, da se ne bi nič spremenilo, ne vedo na koga naj se obrnejo, ali pa menijo, da bi s tem zadevo le še poslabšali. Le četrtina teh se je obrnila po pomoč. V raziskavi je sicer sodelovalo 1011 ljudi v starosti od 15 do 75 let.
