Načeloma bi človek še podpiral visoke davke, če bi bila poraba proračunskega denarja pregledna in gospodarna. A Slovenija na tem področju ni Švedska, pri nas imamo namesto protestantske bolj balkansko etiko. Kako lahko nekdo s pozicije oblasti pred državljani upraviči predloge po višjih davkih, če pa ne zna na drugi strani urediti javne porabe?
Kakšno je zaupanje v sistem pri nas, je znano. Tisti, ki še volijo, pa v večini dajejo glas paleti levih strank, ki v družbi ohranjajo status quo. Kot bi bili mazohisti, večina volivcev politikom sporoča, naj jih še naprej odirajo z visokimi davki in da jim je družbeno močvirje, prepredeno s korupcijo in neupravičenimi privilegiji, povsem pisano na kožo.
Si bo nova vlada Marjana Šarca upala presekati ta gordijski vozel? Sodeč po kadrovski sestavi ministrske ekipe si kakšnih presežkov res ne moremo obetati. Če bo Šarec še naprej preveč popuščal Levici, se nam res slabo piše. Petkova zavrnitev ultimata Levice po razrešitvi državnega sekretarja Damirja Črnčeca je prvi pozitivni signal, da le ne bomo šli naravnost v smeri Venezuele.
Namesto obdavčitve kapitalskih dobičkov naj vlada naredi kaj konkretnega na področju korupcije v javnem zdravstvu in pri drugih javnih naročilih. Z gospodarnejšim upravljanjem javnega denarja bi se potem lahko pogovarjali celo o zniževanju, ne pa o višanju davkov, v Reporterju piše Silvester Šurla.
