To prepoved, ki jo je finska komisija za varstvo podatkov uvedla leta 2013, so Jehovove priče izpodbijale, finsko sodišče pa se je posledično obrnilo na Sodišče EU in ga zaprosilo za pomoč pri interpretaciji pravil unije o varstvu osebnih podatkov. Gre za direktivo iz leta 1995.
Kot je v zapisalo sodišče s sedežem v Luxembourgu, člani Jehovovih prič na Finskem med oznanjevanjem od vrat do vrat delajo zapiske o obiskih pri osebah, ki med drugim obsegajo ime in naslov obiskanih ter podatke o njihovem verskem prepričanju in družinskih razmerah. Ti podatki naj bi bili zbrani v beležkah, da bi jih bilo mogoče uporabiti za potrebe morebitnega poznejšega obiska, ne da bi prizadete osebe za to dale soglasje ali bile o tem obveščene.
Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da oznanjevanje od vrat do vrat ne spada med izjeme, ki jih pravo unije določa na področju varstva osebnih podatkov. Ne gre namreč za povsem osebno ali domačo dejavnost, za katero se to pravo ne uporablja.
Ob tem je poudarilo, da okoliščina, da je oznanjevanje od vrat do vrat varovano s temeljno pravico do svobode vesti in veroizpovedi iz listine EU o temeljnih pravicah, še ne pomeni, da gre za povsem osebno ali domačo dejavnost, ker presega zasebnost oznanjevalca verske skupnosti.
Sodišče je presojalo tudi način obdelave osebnih podatkov pri Jehovovih pričah, glede na to, da se pravila unije za ročno obdelavo osebnih podatkov uporabljajo le, kadar so podatki del zbirke ali so namenjeni sestavljanju dela zbirke. In ugotovilo je, da pojem zbirka zajema vsak niz osebnih podatkov, zbranih med oznanjevanjem od vrat do vrat, če so ti strukturirani tako, da se jih za potrebe poznejše uporabe enostavno najde.
Sodišče je na koncu sklenilo, da je Jehovove priče glede na pravila unije mogoče skupaj z njenimi oznanjevalci šteti za upravljavca osebnih podatkov, ki jih oznanjevalci obdelujejo med oznanjevanjem od vrat do vrat, saj ga ta skupnost organizira, usklajuje in spodbuja.
