Hrvaški premier Andrej Plenković in večina hrvaških politikov ocenjujejo, da je Hrvaška s članstvom v EU nedvomno pridobila, a, kot pravijo, se državljani tega ne zavedajo, ker še ne čutijo neposrednega vpliva na svoj življenjski standard. Izpostavljajo, da je velika pridobitev za Hrvaško že to, da sedi za mizo z ostalimi 27 članicami unije, namesto da bi obtičala v čakalnici s sosedami z Zahodnega Balkana.
Plenković in predstavniki hrvaških vladnih strank ob peti obletnici članstva kot pridružitveno zgodbo o uspehu izpostavljajo, da je Hrvaška izstopila iz območja prekomernega primanjkljaja, da se hrvaški bruto domači proizvod (BDP) že tretje leto zapored krepi nad povprečjem EU ter da je hrvaški izvoz zahvaljujoč članstvu v EU presegel polovico hrvaškega BDP.
Kot konkretno korist članstva so izpostavili pridobitev evropskega denarja za gradnjo mostu na polotok Pelješac, v pomanjkanju besed o pozitivnih učinkih članstva pa navajajo tudi cenejše telefoniranje v druge države EU.
Objavljenih makroekonomskih premikov hrvaški državljani ne čutijo v vsakdanjem življenju. Večinoma so nezadovoljni s stanjem v državi, medtem ko ima do članstva v EU skoraj polovica anketiranih v majski raziskavi Eurobarometra nevtralen odnos, še 36 odstotkov pa članstvo dojema kot pozitivno.
Pogosto je slišati, da bi danes Hrvaška imela več težav v pogajanjih za vstop v unijo, kot jih je imela, ko se je pogajala. Največ pripomb leti na "nesposobne politike", neučinkovito pravosodje ter korupcijo, klientelizem in nepotizem. Prevladuje ocena, da se na valu konservativizma poglabljajo ideološke razlike v družbi ter da se ogrožajo pridobljene pravice žensk ter nacionalnih in spolnih manjšin.
Hrvaški državljani z različnih delov sosednje države so v pogovorih za STA večinoma izražali podporo hrvaškemu članstvu v EU, čeprav pričakovanja od članstva niso velika. Kritizirali so vse tri hrvaške vlade, ki so vodile državo v preteklih petih letih, češ da niso izkoristile članstva v uniji ter resno pristopile k nujnim reformam v gospodarstvu, izobraževanju, javni upravi, zdravstvu in pokojninskem sistemu.
Najbolj pogosto so omenili, da hrvaška javna in državna uprava nista bili pripravljeni na članstvo v EU, kar se zlasti kaže v slabem črpanju denarja iz evropskih skladov. Ocenili so, da primanjkuje gospodarskih in infrastrukturnih projektov, ki bi z denarjem EU pomagali k razvoju in blaginji družbe ter omogočali dodatne zaposlitve s plačami, ki bi vsaj delno ustavile izseljevanje iz Hrvaške. Podjetniki se pritožujejo nad številnimi administrativnimi ovirami, na katere opozarjajo tudi potencialni investitorji iz drugih držav.
Hrvaški državljani so po vstopu Hrvaške v EU izkoristili odprte meje in začeli množično iskati boljše delovne in življenjske pogoje v drugih državah članicah EU, predvsem v Nemčiji in na Irskem.
Uradnih številk o hrvaških ekonomskih migrantih ni, a po ocenah je od popisa prebivalstva leta 2011 do letošnje pomladi državo zapustilo približno 250.000 ljudi, večinoma v zadnjih petih letih. Med njimi je največ mladih do 35 let in izobraženih, ki se, sodeč po nedavno objavljenih raziskavah, ne nameravajo vrniti v domovino.
Hrvaška vlada je med prednostne naloge, ko gre za članstvo v EU, izpostavila vstop v območje schengna in evra. Začeli so priprave za predsedovanje EU v prvi polovici leta 2020.
Medtem je populistična opozicijska stranka Živi zid na majskem kongresu pozvala k izstopu iz EU, ker ne želijo, da bi "Bruselj še naprej narekoval" Hrvaški, kakšne javne politike naj vodi. Živi zid je s skoraj 15-odstotno podporo v najnovejših anketah tretja politična stranka na Hrvaškem, za vladajočo HDZ in opozicijsko SDP.