Kot je v uvodu povedal predsednik Vseslovenskega združenja malih delničarjev (VZMD) Kristjan Verbič, je treba na dogajanje v minulih letih, ki ga predstavniki izbrisanih imetnikov delnic in podrejenih obveznic v sanaciji bank iz leta 2013 zaradi nestrokovnosti, protipravnosti in pritiskov od zunaj označujejo za rop stoletja, znova opozoriti v tem času, ko se oblikuje prihodnje izvršna oblast.
Verbič bi si namreč od nove vladajoče koalicije želel drugačnega odnosa do nacionalnega gospodarstva, bančnega sistema in kapitalskega trga ter ekonomske suverenosti. Ob tem je spomnil na več primerov v minulih letih, ki kažejo na sistematično uničevanje tako slovenskega gospodarstva kot kapitalskega trga.
Med temi je navedel sprejem zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, ki je ukinil registrske račune, na katerih so ljudje hranili premoženje iz lastninjenja v začetku 90. let prejšnjega stoletja, in jim je kot eno od možnosti ponudil odprtje trgovalnih računov, nato pa je ustavno sodišče letos razveljavilo še tisti del zakona, ki omejuje stroške trgovalnega računa posameznika.
Zaradi vseh dogodkov v zadnjih letih je število malih delničarjev po Verbičevih besedah od konca 2015 do konca 2017 upadlo za 42 odstotkov na nekaj manj kot 186.000, pa še od teh je skoraj polovica takih, ki so še vedno imetniki zdaj že pozabljenih registrskih računov in tako niso upravičeni ne do dividend ne do odpravnin ob iztisnitvi.
Prvi mož civilne iniciative izbrisanih malih delničarjev Nove KBM Peter Glavič je medtem med spornimi dogodki minulih let navedel prisilno razprodajo slovenskih bank, ne samo že prodane Nove KBM, ampak tudi še neprodanih NLB, Gorenjske banke in Abanke, nestrokovno in protipravno sanacijo bank ter spremljajočo razprodajo podjetij.
Prek primera Nove KBM je Glavič izpostavil, za kakšne nepravilnosti je šlo pri po njegovih besedah nestrokovnih in izjemno dragih skrbnih pregledih aktive slovenskih bank, ki so jih izvajali svetovalci svetovalnih družb in ne revizorji, načrtnem napihovanju oslabitev premoženja, pritiskih Evropske komisije in Evropske centralne banke ter povrh vsega še pri povsem zgrešenih negativnih makroekonomskih scenarijih pri obremenitvenih testih bank.
V praksi je tako po Glavičevih besedah že leta 2012 v Slovenijo dejansko prišla trojka, cilj celotne operacije leta 2013 pa je bil doseči čim višji prispevek države za sanacijo bank, kar je povečalo javni dolg, nato pa po nizkih cenah banke prodati finančnim ustanovam, za kar je po njegovem prepričanju kronski dokaz prodaja Nove KBM skladu Apollo in Evropski banki za obnovo in razvoj, ki naj bi že po nekaj mesecih podvojila svoj vložek. Vse to je spremljala še prodaja podjetij s seznama, ki ga je leta 2013 potrdil DZ.
Po Glavičevih besedah država potrebuje svoje banke, po koncu trenutnih ali predvidenih prodajnih postopkov NLB, Abanka in Gorenjske banke pa bo v Sloveniji v nacionalni lasti manj kot šest odstotkov bilančne vsote bančnega sistema.
Ob vsem tem je država še vedno zelo zadolžena, sam pa razlike med zadolževanjem in prodajo državnega premoženja, ki je nastajalo skozi generacije, ne vidi. "Prvo gre na škodo otrok in vnukov, drugo pa je življenje na račun staršev in starih staršev," je ponazoril. Prepričan je, da bomo zaradi tega sčasoma na slabšem državljani.
Glavič je ocenil tudi, da je treba povrniti zaupanje v finančni trg in morda tudi prek delne privatizacije NLB in Abanke povrniti izgubljeno delničarjem in obvezničarjem.
Pri tem se je z njim strinjal ekonomist Jože Mencinger iz Sinteze-KCD, ki od vsega začetka ni razumel, zakaj Slovenija ni ugovarjala osnovni odločitvi Evropske komisije, da je šlo pri NLB, Novi KBM in Abanki za državno pomoč. Prepričan je namreč, da je država prek načela bail-in zgolj reševala lastno premoženje. Prav tako pomoč ni izkrivljala konkurence na trgu niti ni prizadela trgovine med državami EU, saj te banke svojih podružnic v drugih članicah niso imele.
Pred prodajo NLB, ki je te dni najbolj aktualna, je treba po njegovih besedah upoštevati še pravno nerazrešeno vprašanje pravic razlaščenih imetnikov delnic in obveznic, saj DZ še vedno ni potrdil predloga zakona na podlagi sodbe ustavnega sodišča iz 2016, ki bo izbrisancem omogočil tožbe.
Mencinger in Glavič sta prepričana, da bi morala država vložiti tožbo proti Evropski komisiji in Evropski centralni banki pred Sodiščem EU zaradi njunega ravnanja. Mencinger bi si želel že to, da bi Slovenija kdaj ugovarjala na odločbe Evropske komisije, kar bi pomenilo, da bi zadevo presodilo sodišče v Luxembourgu. Do zdaj si Slovenija tega ni upala narediti.
