Rom Ljubo Novak je v nelegalnem romskem naselju v Dobruški vasi postavil barako.
Po osamosvojitvi Slovenije je zemljišče prešlo v zasebne roke. Nove lastnike so Romi motili. Edina, ki bi kavelj 22 lahko premagala, je državna politika.
Ker rešitve ni bilo, so se lastniki zemljišč lotili Romov s kazenskopravne strani. Že tedaj pa je tožilec Bojan Avbar dejal, da upa, da bodo Romi oproščeni. Priznal je, da kazensko pravo ni prava pot za urejanje družbenih razmerij.
Ljubo Novak je bil res oproščen. Sodišče je za ta namen vzpostavilo zanimiv koncept: ugotavljalo je, da gradnja barake ni trajajoče, ampak enkratno dejanje. Takšno dejanje pa lahko zastara.
Bistvo sodbe je zaščita pred kazenskim pregonom. Tako se je sodišče postavilo v vlogo blaženja družbenih napetosti, ki služijo le politiki.
Sodišče se v tej vlogi ni znašlo prvič. Na inovativne načine je sodni sistem vzel v bran že izbrisane, istospolno usmerjene pare ali pa bolnike.
Ironično je, da se tudi državna politika zanese na vladavino prava, kadar ji tako ustreza. Da bi premagala Hrvaško, bi se rada zatekla po rešitev na sodišče v Luksemburgu. Le da politika, ki ima bolj malo občutka za pravičnost, težko računa, da bo deležna pravice, v Dnevniku piše Uroš Škerl Kramberger.
