Zakon o urejanju prostora je nadomestil zakone o prostorskem načrtovanju, o urejanju prostora in o umeščanju prostorskih ureditev v prostor. Med drugim prinaša mehanizem za usklajevanje javnih interesov, če državni nosilci urejanja prostora v usklajevanju ne bodo dosegli rešitve. O prevladi določene javne koristi nad drugo bo odločala vlada na podlagi mnenja komisije vlade za prostorski razvoj.
Zakon pri strateškem načrtovanju uvaja regionalni prostorski plan in občinski prostorski plan. Prvi se bo uporabljal na ravni razvojnih regij, drugi pa na ravni občin in bo nadomestil strateški del občinskih prostorskih načrtov.
Med novostmi je tudi, da se bo lahko za prostorske ureditve državnega pomena (npr. linijsko prometno in energetsko infrastrukturo) poleg dosedanjega sistema z državnim prostorskim načrtom (DPN), ki ostaja v veljavi, lahko uporabil tudi enoten postopek načrtovanja in dovoljevanja, v katerem se bo izdalo celovito dovoljenje - ki bo hkrati gradbeno dovoljenje, okoljevarstveno soglasje in prostorski akt, ki bo imel učinke DPN.
Zakon med drugim tudi prenavlja sistem plačevanja komunalnega prispevka, plačilo katerega bo pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, in občinam daje možnost uvedbe takse za neizkoriščena stavbna zemljišča.
Gradbeni zakon, ki je nadomestil del zakona o graditvi objektov, med drugim prinaša novosti glede pridobivanja gradbenega dovoljenja, za katerega je potrebna manj obsežna dokumentacija, del postopka je tudi pridobivanje mnenj (dosedanjih soglasij), kar naj bi skrajšalo postopke. Zakon daje tudi možnost skrajšanega postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Po novem ni več treba pridobiti gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov in za začasne objekte. Uporabno dovoljenje bo pri vseh objektih, razen pri zahtevnih objektih in objektih z vplivi na okolje, mogoče nadomestiti z izjavami projektanta, vodje gradnje in izvajalca.
Večjo varnost za investitorje naj bi med drugim prinesla možnost pridobitve predodločbe glede skladnosti s prostorskimi akti in drugimi predpisi, ki bo v nadaljnjem postopku zavezujoča.
Zakon naj bi zagotovil bolj učinkovit nadzor, med drugim z uvedbo obveznosti prijave začetka gradnje, pri kateri je treba predložiti projekt za izvedbo ter o začetku del seznaniti inšpekcijo in upravne organe.
Gradbeni zakon prinaša tudi možnost legalizacije neproblematičnih nedovoljenih gradenj. Za neskladne objekte, pri katerih so odstopanja od gradbenega dovoljenja glede na določbe zakona dopustne, bo mogoče vložiti zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja. Za stavbe z večjimi odstopanji pa bo mogoče v petih letih vložiti zahtevo za legalizacijo, vlagatelj bo moral plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora ter komunalni prispevek, objekt pa bo legaliziran, če bo skladen z veljavnimi predpisi ali s predpisi, ki so veljali v času začetka gradnje. Legalizacija ni mogoča za objekte, ki so bili zgrajeni po 30. aprilu 2004 in vplivajo na okolje ali je zanje obvezna presoja sprejemljivosti.
Za objekte, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja pred 1. januarjem 1998 in so evidentirani v katastru stavb, bo mogoče dobiti dovoljenje za objekt daljšega obstoja, pri čemer bo med drugim treba plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora in komunalni prispevek. Za objekte, ki bodo dobili to dovoljenje, se bo štelo, da niso nelegalni ali neskladni. Tega dovoljenja ne bo mogoče dobiti, če gre za nevaren objekt, za katerega je izrečen inšpekcijski ukrep.
Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti ločeno ureja področje pogojev za opravljanje dejavnosti in opravljanje poklicev na področju prostorskega načrtovanja in graditve objektov, kar je bilo pred tem del zakonov o urejanju prostora in o graditvi objektov. Zakon med drugim opredeljuje štiri regulirane poklice - pooblaščeni arhitekt, pooblaščeni inženir, pooblaščeni krajinski arhitekt in pooblaščeni prostorski načrtovalec - ter določa pogoje za pridobivanje licenc in opravljanje dejavnosti.
