Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen je v pozdravnem nagovoru izpostavila premik od gradnje lastniških h gradnji najemnih stanovanj, nacionalni stanovanjski program, projekt Sobivamo za izboljšanje bivanjskih pogojev starejše populacije in pilotni projekt Skupnost za mlade. "Celovite spremembe stanovanjskega zakona so že pripravljene, njegov sprejem pa ostaja izziv za prihodnji vladni mandat," je še povedala ministrica.
Že sprejeta prostorska in gradbena zakonodaja skupaj z zakonom o arhitekturni in inženirski dejavnosti pa predstavljata kompromis več let priprav in usklajevanja z ministrstvi, zbornicami in ostalo strokovno javnostjo. "Seveda ne bo sama po sebi pomenila koraka v pravo smer, a osebno verjamem, da s pozitivno uporabo zakonodaje in uvajanjem novih, sodobnih tehnologij in menedžmenta lahko celoten proces graditve bistveno izboljšamo," je povedal predsednik IZS Črtomir Remec.
Predsednik ZAPS Aleš Prijon pa je o novem trojčku zakonov povedal, da obeta bolj funkcionalen sistem umeščanja v prostor predvsem z upravnega vidika pa tudi z vidika projektantske prakse. Zakon o inženirski in arhitekturni dejavnosti pa že sam po sebi predstavlja priznanje stroke, zato pričakuje povečanje pravic in odgovornosti pooblaščenih arhitektov in inženirjev.
Predsednik DZ Milan Brglez je opozoril, da prostor, s katerim razpolagamo, ni neskončen. Zato mora biti upravljanje in ravnanje z njim premišljeno in preudarno. Upa, da bomo zmogli ne le uskladiti vse deležnike, ampak tudi različne in pogosto med seboj izključujoče ali nasprotujoče si interese subjektov v prostoru. Pri tem moramo upoštevati ohranitev krajine kot širšega družbenega interesa.
Simpozij je sklenila okrogla miza, na kateri so strokovnjaki Pavel Gantar, Žiga Turk, Janez Koželj in Leon Kobetič razpravljali o priložnostih, ki jih odpira nova zakonodaja. Kobetič je izpostavil, da je nova zakonodaja boljša od prejšnje, zato lahko optimistično gledamo v prihodnost. Vendar pa vidi tri točke, ki bodo povzročale kar nekaj težav.
Prepričan je, da je regionalno planiranje, ki naj bi bilo po zakonu izvedeno do leta 2023, nujno, vendar pa ni jasno, kako ga bodo izvedli. Zakon je tudi prvič vpeljal pojem ekonomike prostora, a se s tem pri nas ne ukvarja nihče. Razvojni problem pa so gradbene parcele oz. velika razkosanost prostora, saj najmanjše parcele v Sloveniji merijo manj kot pol kvadratnega metra.
Turk je med osrednje izzive prištel digitalizacijo, ki je izredno pomembna pomembna za celoten slovenski graditeljski sektor, sicer lahko zaostane za konkurenco. Del problema vidi v tem, da slovensko graditeljstvo v preteklosti ni bilo izpostavljeno prepihu mednarodnega trga in konkurence.
Koželj je izpostavil vizijo kot operativen instrument prostorskega razvoja. Pri tem je navedel izkušnjo Ljubljane, ki je naredila preboj, ker so ne glede na to, da zakonodaja ne predpisuje tega dokumenta, najprej naredili vizijo in jo nato spremenili v razvojne projekte, ki se en za drugim uresničujejo. To lahko služi kot primer dobre prakse za celo državo, je prepričan Koželj.
Gantar pa je prepričan, da bi morali nekoč začeti razmišljati izven okvirjev in se vprašati o razsežnostih urejanja prostora v Sloveniji. Poudaril je pomen integralne zakonodaje urejanja prostora in pojasnil, da so prostorske strukture razmeroma stabilne, medtem ko so družbene spremembe hitre. Zato je med grajenimi strukturami in družbenimi procesi vseskozi neka disfunkcionalost, s katero je treba živeti.
