Vprašanje priznanja neodvisnosti Palestine se vleče praktično že celoten mandat tega sklica DZ. Levica je predlog sklepa v parlamentarno proceduro vložila junija 2015 in s tem po svoje presenetila vladno koalicijo, ki je tak korak v koalicijski pogodbi načrtovala tudi sama.
Levica je izkoristila posebnost slovenske zakonodaje, ki pravi, da je DZ tisti, ki izvede končno dejanje priznanja neodvisnosti neke države. V večini zahodnih držav namreč prevladuje ureditev, da tovrstno dejanje opravi vlada.
Pobuda o priznanju Palestine je že tedaj povsem očitno presenetila vse parlamentarne stranke, ki so načeloma vse podpirale to dejanje, a vsaka s kakšnim "ampak". Priznanje bi bilo predvsem moralna podpora Palestincem v njihovih pogajanjih z Izraelom, ki s politiko izvršenih dejstev in v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi vse bolj onemogoča rešitev dveh držav, po kateri bi državi Izrael in Palestina sobivala druga ob drugi v miru in varnosti na mejah iz leta 1967.
Izrael namreč predvsem z nenehno širitvijo judovskih naselbin na zasedenih ozemljih in drugimi ukrepi onemogoča praktičen obstoj prihodnje palestinske države. Pri tem ga podpirajo ZDA, ki vztrajno blokirajo pobude v Varnostnem svetu ZN, s katerimi bi dejanja Izraela sankcionirali.
Po drugi strani tudi Palestinci sami niso pripomogli k razpletanju položaja z notranjimi spori med gibanjema Fatah in Hamas in vztrajnim zavračanjem pogajanj z Izraelci. Gibanje Hamas je poleg tega na evropskem in ameriškem seznamu terorističnih organizacij.
V ozadju pomislekov slovenske politike je bilo vseskozi tudi vprašanje, kaj bi bi priznanje Palestine pomenilo za odnose z Izraelom in predvsem z ZDA. Ta vpliv bi bil zagotovo manjši, če bi bila Slovenija del skupine članic EU, ki bi se odločile za hkratno priznanje. Takšen je bil tudi razmislek konec leta 2015 oziroma v začetku 2016 - da poskuša zunanji minister najti skupino podobno mislečih držav.
Palestino je sicer doslej priznalo 136 od 193 članic ZN, med njimi je tudi več članic EU. Večina sicer konec 80. let in še v kontekstu blokovske delitve. Leta 2014 je Palestino priznala tudi Švedska, še več članic pa je izrazilo naklonjenost temu. K temu je pozvalo tudi več parlamentov - med njimi britanski, francoski, španski, irski in portugalski. A vendarle do skupne odločitve v EU ni prišlo.
Ko je že kazalo, da pobudo čaka žalosten konec, se je zunanji minister Karl Erjavec konec lanskega leta znova zavzel, da bi Slovenija Palestino priznala sama. Verjetno je bila to posledica iztekanja mandata, sprožilec pa je bila nedvomno odločitev predsednika ZDA Donalda Trumpa sredi decembra, da prizna Jeruzalem kot prestolnico Izraela in tja iz Tel Aviva preseli ameriško veleposlaništvo, kar je naletelo na kritike ne le med Palestinci in v arabskem svetu, ampak tudi na Zahodu.
Slovenija se je tem kritikam pridružila in tudi podprla resolucijo Generalne skupščine ZN, ki je ZDA pozvala k spremembi te odločitve. Slovenska vlada pa se je odločila za nadaljevanje procesa sprejemanja akta priznanja Palestine.
Vlada je sicer tedaj kot pogoj postavila pridobitev ocene vseh ministrstev, kako bi to dejanje lahko vplivalo na položaj Slovenije. Analiza, ki je neuradno pokazala predvsem na možnost upada blagovne menjave z Izraelom, je krojila nadaljnjo razpravo v okviru OZP, ki je čakal na končno stališče vlade glede tega vprašanja. A vlada do odstopa premierja Mira Cerarja sredi marca ni sprejela jasne odločitve.
Vmes se je v razpravi o tej temi bolj ali manj tudi izkristaliziralo mnenje, da OZP in nato DZ za odločanje o priznanju države potrebuje stališče vlade. Levica ni dobila večinske podpore za interpretacijo, da lahko sklep samostojno sprejme tudi DZ. Zato je zdaj malo verjetno, da bi OZP v sredo podprl predlagani sklep, da se prizna neodvisnost Palestine, glede na to, da vlada lahko opravlja le tekoče posle, po mnenju vladne zakonodajno-pravne službe pa akt priznanja Palestine v to kategorijo ne spada.
Obstajajo sicer različne "kreativne" možnosti, po katerih povsem jasno stališče vlade za podporo sklepu o priznanju ni potrebno, vendar so relativno zapletene in bi morda tudi postopkovno zahtevale precej časa. Predsednik OZP Jožef Horvat (NSi) pa je že večkrat odločno nakazal, da bo ostal "varuh zakonitosti" in da bi bil sprejem predlaganega sklepa brez stališča vlade v nasprotju z zakonom o zunanjih zadevah.
Bolj ali manj je jasno, da bodo proti priznanju glasovali v SDS in NSi, ker da bi priznanje v tem trenutku Palestincem bolj malo koristilo, medtem ko bi predvsem obremenilo odnose Slovenije z Izraelom in ZDA. Po drugi strani so v DeSUS priznanju naklonjeni, prav tako v SD, a v slednji niso zadovoljni s sprejemanjem te odločitve tik pred volitvami in brez stališča vlade s polnimi pooblastili.
Za doseganje večine bo ključno, kako se bodo odločili v SMC. V poslanski skupini naj ne bi bili povsem enotni in vprašanje zdaj je, katera "linija" bo prevladala - premier Cerar je namreč zelo previden pri tem vprašanju in bi ga najraje prepustil naslednji vladi, predsednik DZ Milan Brglez pa je priznanju Palestine naklonjen, čeprav je bil tudi sam kritičen glede procesa sprejemanja te odločitve.
Kakšna bo na koncu odločitev poslancev, je v tem trenutku težko napovedovati. Možno je tudi, da bi DZ vendarle sprejel posebno izjavo, da priznanje podpira. Vendar pa kakega alternativnega predloga pobudi Levice za zdaj na dnevnem redu sredine seje OZP ni.