V Sloveniji je še odprta problematika reševanja posojil v švicarski valuti, ki se je izpostavila ob rasti tečaja franka po izbruhu krize in še posebej po januarju 2015, ko je švicarska centralna banka nenadoma prenehala s politiko vzdrževanja minimalnega tečaja pri 1,2 franka za evro.
Združenje frank, v katerega so se povezali nekateri kreditojemalci v frankih in ki si prizadeva za zakonsko rešitev, po kateri bi konvertirali kredite v evre po tečaju na dan sklenitve pogodbe, trdi, da banke kreditojemalcev niso ustrezno seznanile s tveganji, ki jih prinaša gibanje valute. Kot je dejal Matjaž Sušnik iz združenja, so tuje banke te kredite v Sloveniji ponujale kljub opozorilom mednarodnih institucij in kljub ukrepom regulatorja v Avstriji, slovenski regulator pa je zatajil.
V združenju so prepričani, da bi banke lahko v zelo malo primerih dokazale, da so kreditojemalce ustrezno seznanile s tveganji. Z zakonom, ki je prišel v DZ, a ga poslanci še niso obravnavali, so predlagali, da se 20.000 kreditojemalcem, med katerimi jih je precej v slabem gmotnem položaju, ne bi bilo treba obračati na sodišča, ampak bi se našla splošna rešitev, kot so jo npr. sprejeli na Hrvaškem.
O tem, ali so banke lahko pričakovale zvišanje tečaja franka, so mnenja deljena. Odvetnik Miha Lah, ki zastopa nekatere kreditojemalce, pravi, da bi banke morale v okviru upravljanj s tveganji ob napovedih gospodarskih gibanj vsaj z določeno stopnjo verjetnosti to pričakovati, takšne trende so napovedovale tudi v svojih letnih poročilih.
Aljoša Valentičič z ljubljanske ekonomske fakultete pa pravi, da se valutnih gibanj ne da napovedati. V obdobju 2001-2006 je bilo po njegovih besedah najbolj mirno obdobje na finančnih trgih in takrat bi bilo mogoče pričakovati, da bo frank slabel, je pa nato v krizi postal zatočišče vlagateljev. Z zvišanjem tečaja se je nedvomno močno poslabšal položaj ljudem, ki so imeli kredit v frankih, je pa treba po drugi strani upoštevati, dodaja, da je bila razlika glede na evrske kredite v času šibkega franka tudi velika.
Glavno težavo Valentinčič vidi v tem, da so nekatere stranke očitno kredit dobile, pa ga glede na svoje ekonomsko stanje in dohodke ne bi smele. Za konkretne presojo bi sicer potreboval podatke o posameznih kreditojemalcih, je dejal.
Nekdanji predsednik Združenja bank Hrvaške Zoran Bohaček je podaril, da je šlo za kredite na 20 ali 30 let in da ni mogoče vedeti, kakšne bodo razmere v takšnem obdobju. Navedel je stališče hrvaškega vrhovnega sodišča, da banke niso mogle vedeti, kakšno bo gibanje tečajev, ter da so se ljudje prostovoljno odločili za kredite v frankih. Hrvaška je sicer sprejela zakon, po katerem so kredite v frankih konvertirali v evre in ga je potrdilo tudi hrvaško ustavno sodišče, in banke so s tem zabeležile okoli milijardo evrov izgub. Bohaček spomnil, da sedaj tečaj franka znova pada in da če se bo še zniževal, so mogoče tožbe kreditojemalcev proti državi, ker je konvertirala kredite v evre. Meni, da rešitev ni bila primerna, ker je zajela vse kreditojemalce v frankih, ne le tistih, ki so se zaradi podražitve znašli v težavah.
Valentinčič je opozoril, da bi lahko, če se bo zagato reševalo, kot je predlagano v zakonu, ki je v DZ, čez pet, 10 ali 15 let do enake situacije prišlo zaradi posojil z variabilno obrestno mero.
V Sloveniji sta bili doslej pravnomočni dve sodbi kreditojemalcev v frankih, pri čemer je v eni sodišče pritrdilo tožniku in razglasilo pogodbo za nično, v drugi pa pritrdilo banki. Miha Juhart z ljubljanske pravne fakultete, ki je tudi soavtor pravne študije glede predloga omenjenega zakona, meni, da tudi v prihodnje sodna praksa ne bo enotna.
"Prepričan sem, da bo sodna praksa ostala neenotna in ne bomo dobili enoznačnega odgovora, ker je določitev sodišča v vsakem primeru odvisna od okoliščin primera," je dejal Juhart.
Tudi Lah je ocenil, da bo šlo za presojo posameznih primerov, ali je banka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Sodba Sodišča EU, ki je v romunskem primeru takšnega kredita odločilo, da morajo banke pri dajanju posojil v tuji valuti posojilojemalcu dati zadostne informacije, vključno z morebitnimi tveganji in njihovo verjetnostjo, bo po Juhartovem mnenju močno vplivala na sodno prakso, je pa tudi precej splošna, tako da bodo sodišča odločala po presoji posameznih primerov. Podobno je Lah dejal, da gre za usmeritev nacionalnih sodišč glede uporabe evropskega prava, ne morejo pa le na tej podlagi odločati o ničnosti pogodb.
