Kot so povedali na ponedeljkovi okrogli mizi, so med 29. junijem in 9. julijem 1991 sprejeli in skupaj obravnavali 426 pripadnikov jugoslovanske armade, na bližnjem Lanšprežu pa vzpostavili zbirni center za vojne prebežnike, kjer niso izvajali represivnih ukrepov, temveč so z varovanjem zagotavljali njihovo varnost.
Ob rednem delu z obsojenci so sicer vzpostavili organiziran in dobro voden sistem sprejemanja, popisovanja in ravnanja z vojnimi ujetniki, so menili.
Namestnik ministra za notranje zadeve med osamosvojitveno vojno Bogomil Brvar je povedal, da so med osamosvojitveno vojno po Sloveniji skupaj vzpostavili osem tovrstnih začasnih centrov, njihovo vlogo pa je ocenil za izjemno.
Zagotoviti so morali namreč varnost samih vojnih ujetnikov, zlasti vojaških častnikov jugoslovanske vojske, in za vse v skladu z mednarodno ženevsko konvencijo o vojnih ujetnikih zagotoviti zdravstveno in drugo oskrbo. Poskrbeti so morali za ustrezne prostore in hkrati za izvajanje rednih nalog omenjenih zavodov.
Nekdanji vodja centra za ujetnike na Dobu Anton Maver je dejal, da kakšnih večjih težav z vojnimi ujetniki niso imeli, največ napora pa so vložili v zagotavljanje primernih prostorov zanje.
Te so zagotovili tako, da so obsojence z dveh oddelkov, iz sprejemnega in odprtega oddelka v Slovenski vasi, spravili v skupne bivalne prostore. Ker so tako povzročili večjo gostoto obsojencev v prostoru, hkrati se je zaradi osamosvojitvene vojne med njimi krepila napetost, pa so morali biti še posebej pozorni in skrbni.
Število vojnih ujetnikov, ki so jih že med osamosvojitveno vojno predajali jugoslovanski vojski, je sicer nihalo. Največ so jih na Dobu varovali nekaj več kot sto, zadnjih 86 pa so predali po sprejetju t. i. brionske deklaracije.
Medtem ko so na Dobu skrbeli za vojne ujetnike, so na bližnjem Lanšprežu uredili center za vojaške prebežnike, ki so bili pretežno albanske narodnosti.
Nekdanji vodja tega prebežniškega centra Janez Kukec je navedel, da je bilo teh "vojnih dezerterjev" oz. prebežnikov iz jugoslovanske armade skupaj približno 150. Sprejemati so jih začeli 2. julija 1991, dokončno pa so center spraznili sredi avgusta.
Z Lanšpreža so ti odhajali postopno, predajali pa so jih - pretežno sorodnikom iz evropskih držav - na podlagi poverilnih pisem. Ker njihove identitete v številnih primerih niso mogli potrditi, so njihovo varovanje vzeli zelo resno, posebnih težav pa z vojnimi prebežniki niso imeli, je še dejal Kukec.
Okrogle mize se je udeležil tudi zdajšnji direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob Bojan Majcen, ki je napovedal več prireditev ob omenjeni 60-letnici zaporov.
Osrednjo slovesnost bodo pripravili predvidoma maja. Do takrat bodo izdali tudi poseben zbornik, v zaporniškem večnamenskem prostoru ob vhodu v zavod pa postavili stalno razstavo s predstavitvijo zgodovine zavoda in zgodovine izvrševanja zapornih kazni na Slovenskem. Predstavili bodo vse slovenske zapore in določene, s to dejavnostjo povezane predmete, med drugim uniforme in odkrite pripomočke za beg zapornikov.
Majcen je med drugim napovedal še gradnjo novih oddelkov na Dobu in prenovo starih po evropskih standardih.
