Cerar se je imel v zadnjih štirih letih čas izkazati na funkciji, na kateri so ga mnogi videli že bistveno prej. Njegovo ime se je pojavljalo večkrat ob sesuvanju minulih vlad, najresneje kot potencialnega kandidata za mandatarja projektne vlade po padcu druge vlade Janeza Janše. Takrat je idejo o oblikovanju projektne vlade sicer ocenil kot dobro, ker pa za njeno uresničitev ni zaznal dovolj široke podpore, je po mlačnem odzivu večine parlamentarnih strank kandidaturo zavrnil.
Se je pa nato vendarle odločil vstopiti v politiko in 2. junija 2014, le dober mesec pred predčasnimi volitvami, ustanovil SMC. Že na ustanovnem kongresu je napovedal, da gredo na volitvah na zmago, in vse od takrat so mu javnomnenjske ankete to tudi napovedovale.
Tako njegova zmaga, ki je komaj ustanovljeni stranki prinesla kar 36 sedežev v DZ, ni bila večje presenečenje, so pa neposredno po volitvah številni - tudi poznejši koalicijski partnerji - nemudoma vzpostavili dvom v življenjsko dobo SMC, saj da izkušnje kažejo, da se nove stranke in novi obrazi hitro vzpenjajo, a tudi hitro in globoko padejo.
Tako je verjetno za mnoge bistveno večje presenečenje, da je Cerar komaj drugi premier, ki mu je uspelo mandat koalicijske vlade pripeljati do konca. V drugo se bo v volilno tekmo sicer podal z več izkušnjami, a bistveno slabšo javnomnenjsko podporo. In če je bil prvič v vlogi izzivalca, bo ohranitev sedeža v vladi zanj in za stranko, kot kaže, bistveno večji zalogaj.
Če pred štirimi leti Cerar stranke ni želel pozicionirati v političnem prostoru in so jo podprli tudi desno usmerjeni volivci, je danes jasno, da se stranka sama umešča v levo sredino kot socialno-liberalna stranka.
Tako kot stranka, je v zadnjih štirih letih politične izkušnje nabiral tudi Cerar. Po nekaj kadrovskih fiaskih na začetku mandata je bil precej neomajen pri podpori posameznih ministrov, kritiki mu predvsem očitajo podporo zdravstveni ministrici Milojki Kolar Celarc. Zelo ostro je nastopil ob stavkah v javnem sektorju in se moral nekajkrat potegniti nazaj, denimo ob odmevni zgodbi sirskega begunca Ahmada Šamija, ko je napovedal rešitev njegovega položaja, nato pa ugotovil, da za to nima formalnih možnosti.
Ta zgodba mu je prinesla celo predlog ustavne obtožbe. Pa tudi sicer je moral vseskozi krmariti med političnimi poleni, ki so mu pod noge letela ne le iz opozicije, ki je bila z interpelacijami v tem mandatu izjemno aktivna, pač pa tudi iz koalicije. To mu je vendarle uspelo nedotaknjeno obdržati skupaj, kakor v veliki večini tudi stranko.
Tej je razkol še najbolj grozil ob spopadanju vlade z migrantsko krizo in zaostrovanju ukrepov za vstop tujcev v državo. Takrat sta se s podpredsednikom stranke in predsednikom DZ Milanom Brglezom spoprijela zaradi Brglezovih očitkov, da je zakon ustavno sporen. Kot kaže, sta sekiro zakopala, Brglez pa je danes tudi poudaril, da stranka pač omogoča različne poglede na številna vprašanja.
Precejšen poraz je stranka doživela tudi na zadnjih predsedniških volitvah, ko je podprla Majo Makovec Brenčič, sicer ministrico za izobraževanje, a je ta ostala pri repu kandidatov z manj kot dvoodstotno podporo.
Kdo bo dejansko stal Cerarju ob strani na prihajajočih volitvah v DZ, ki bodo predvidoma junija, bo jasno kmalu, prav tako tudi, kakšen je tokratni domet nekdanjega novega obraza, danes pa človeka s štiriletno premiersko izkušnjo.
Preden je vstopil v politiko, je bil Cerar sicer znan kot pravnik. Še vedno je tudi redni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral in doktoriral. Izdal je več poljudnih strokovnih del in bil večkrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka. Kot priznani pravnik je gostoval na tujih univerzah, občasno pa je svetoval tudi različnim državnim organom, odvetniškim pisarnam, zavodom in zbornicam.
V predvolilni kampanji pred štirimi leti so mu nekateri očitali prav mastne zaslužke na račun svetovalnih pogodb, a mu v nasprotju z nekaterimi drugimi slovenskimi politiki to ni škodilo.
Cerar se je sicer rodil 25. avgusta 1963 v Ljubljani, javnosti pa sta dobro poznana tudi njegova starša - Miro Cerar starejši, slovenski telovadec in olimpionik, ter pokojna Zdenka Cerar, prav tako nekdanja telovadka, kasneje pa generalna državna tožilka in ministrica za pravosodje.
Tudi sam se je v otroštvu lotil gimnastike, a se kasneje posvetil košarki, poklicno pa - tako kot oba starša - pravu. Kot pravni strokovnjak, odličen poznavalec ustavnega prava, je bil vedno tudi blizu politiki. Več kot dvajset let je bil zunanji pravni svetovalec za ustavna in druga vprašanja v državnem zboru, pravna vprašanja je pogosto komentiral v javnih nastopih. Še zelo mlad je sodeloval tudi pri pisanju slovenske ustave.
Iz zgodnejše družinske zgodovine pa si bo za vedno zapomnil, kako so se leta 1981 izognili tragediji na Korziki. Njegova starša sta imela namreč vozovnici za letalo, ki je kasneje strmoglavilo pri Ajacciu, preživel pa ni nihče. Pot sta odpovedala, ker je zbolela Mirova mlajša sestra, zavrnila pa sta tudi ponujeno zamenjavo - da bi na Korziko namesto njiju poletela Miro in njegova druga sestra.
Cerar je ločen oče dveh otrok - sina in hčerke. Z aktualno partnerko, pravnico Mojco Stropnik pa se v javnosti pojavlja dobro leto dni.
