Specializirano državno tožilstvo petnajstim obtoženim, Valterju Abramoviću, Draganu Beljkašu, Petru Khermayerju, Boštjanu Kopčiču, Miralemu Luceviću, Mirzetu Luceviću, Đemajliju Mandjuku, Tadeju Poljaku, Jakobu Remškarju, Suzani Remškar, Draganu Tošiću, Robertu Šabiću, Marku Bubliću, Sandri Udrih in Dejanu Zupanu očita storitev kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ter sodelovanja v mednarodni hudodelski združbi, ki naj bi jo vodil t. i. kralj kokaina Darko Šarić.
Združba naj bi v Južni Ameriki odkupovala kokain in ga na čezoceanskih ladjah prevažala do italijanskih pristanišč ter ga nato skladiščila v stanovanjih po severni Italiji. Prav zaseg dveh ton kokaina na jahti v Urugvaju je preiskovalcem omogočil, da so svojo preiskavo razširili in iskali preprodajalce iz različnih držav.
Slovenska policija je akcijo, v kateri je sicer prijela 17 obtoženih (poleg omenjenih 15 še Anesa Selmana in Zdenko Kondić), izvedla 25. maja 2010. Slabo leto zatem se je ob poostrenih varnostnih razmerah začelo sojenje. Tožilstvo je za vse obtožene predlagalo skupno 176 let in 10 mesecev zapora.
Najvišjo kazen, 19 let in 10 mesecev zapora, je zahtevalo za Dragana Tošića, domnevnega vodjo slovenskega dela hudodelske združbe. Za Anesa Selmana je predlagalo 17-letno zaporno kazen. Za Dragana Beljkaša, Jakoba Remškarja, Petra Khermayerja, Mirzeta Lucevića, Marka Bubliča in Dejana Zupana je tožilstvo takrat predlagalo 15 let zaporne kazni.
Osemletno zaporno kazen je tožilstvo predlagalo za Zdenko Kondič in Sandro Udrih, za Boštjana Kopčiča pa šest let. Po pet let in šest mesecev zapora je predlagalo za Roberta Šabiča in Đemajlija Manđuko, pet let pa za Miralema Lucevića, Valterja Abramoviča in Tadeja Poljaka. Za Suzano Remškar je predlagalo dve leti zapora.
Prav vsi obtoženi so zanikali vpletenost v očitane nezakonite posle. Svoja (pogosta) potovanja v Italijo in Južno Ameriko so tedaj pojasnjevali kot potovanja, dopuste in nakupovalne ter lovske izlete. Njihovi zagovorniki so vseskozi zatrjevali, da so dokazi pridobljeni nezakonito, zato so zahtevali njihovo izločitev. Odločitev o tem je padla tik pred sodbo, ko je senat izločil srbske in slovenske dokaze, v spisu pa pustil urugvajske in italijanske.
Večino obtoženih so bremenili prav domači dokazi in tisti iz Srbije, zato po njihovi izločitvi pripornih razlogov ni bilo več in so lahko odkorakali iz pripora, vključno s Tošićem. Sodišče je sodbo izreklo 20. novembra 2012 in tedaj, zaradi izločitve dokazov, obsodilo le četverico, ki je delovala v Italiji - Anesa Selmana, Marka Bubliča, Sandro Udrih in Dejana Zupana.
Na odločitev takratnega sodnega senata sta se pritožila tako obramba kot tožilstvo. Višje sodišče je obsodilni del sodbe potrdilo in četverici kazni celo precej zvišalo, nekaterim podvojilo. Razveljavilo pa je oprostilni del sodbe in kazenski spis vrnilo na prvo stopnjo, kjer ga je v obravnavo dobila okrožna sodnica Andreja Sedej Grčar. Ker je višje sodišče razveljavilo tudi točko glede hudodelskega združevanja, je v tem delu vnovično sojenje doletelo vseh 17, torej tudi že v prvo obsojeno četverico.
Tako kot že v prvem sojenju, je obramba tudi ob začetku ponovljenega sojenja, v začetku septembra 2014, zahtevala izločitev vseh dokazov. Vendar se po takrat že veljavni zakonodaji dokaze lahko izloča le na predobravnavnem naroku in je vprašanje, ali so dokazi dovoljeni, razčiščeno še pred začetkom glavne obravnave.
Tako se je začelo podajanje žogice med okrožnim in višjim sodiščem, ki je trajalo kar leto in pol. Sodnica Sedej Grčarjeva je dokaze pustila v spisu, a je obramba odločitev izpodbijala. Višje sodišče je večino argumentov obrambe zavrnilo kot neutemeljene ter sodnici na prvi stopnji naložilo, naj v manjšem delu znova odloči.
Sedej Grčarjeva je z novim sklepom še enkrat zavrnila predlagano izločitev dokazov, a se višji sodniki niso strinjali glede zakonitosti dokazov za Zdenko Kondić. Sklenili so, da je preiskovalni sodnik odredbo za hišno preiskavo izdal na trhlih utemeljitvah preiskovalcev in tožilstva, zato so ta dokaz izločili kot nezakonit. Na podlagi tega je specializirano tožilstvo obtožnico zoper njo umaknilo. Iz postopka so izločili tudi Anesa Selmana, ki je po prvem sojenju pobegnil v BiH, kjer so ga prijeli pri gojenju marihuane in je zaradi tega končal v bosanskem zaporu.
Po skoraj dveh letih sojenja, ki je tako steklo šele aprila 2016, je torej zadeva pri koncu. Minuli teden sta zaključne besede že podali tožilki specializiranega tožilstva Blanka Žgajnar in Mateja Gončin. Tožilstvo za obtožene predlaga primerljive zaporne kazni kot leta 2012.
S svojimi zaključnimi besedami je že začel tudi Tošićev zagovornik Luka Zajc. V zaključnih besedah se morajo zvrstiti še zagovorniki ostalih 14 soobtoženih. Tako sta za prihodnji teden razpisani še dve obravnavi. Koliko časa si bodo zagovorniki vzeli za svoje zaključne govore in v kolikšnem času bo sodni senat sprejel odločitev, bo tako morda jasno še ta mesec.
