Za EU je mejni spor med Slovenijo in Hrvaško vsaj na videz manj pomemben kot drugačno razumevanje vladavine prava pri reformah pravosodja na Poljskem ali madžarsko zavračanje porazdelitve migrantov. Hrvaško nepriznavanje odločitve arbitražnega sodišča je namreč povsem enakovredno madžarskemu ali poljskemu nepriznavanju temeljnih načel EU.
A v nasprotju z Madžarsko in Poljsko Evropska komisija ne more storiti drugega kot to, da ponudi pisarno za sestanek premierjev z diametralno nasprotnimi stališči. Med premierjema je namreč dokončno porušeno zaupanje, potem ko so vsaj določeni odtenki večmesečne tajne diplomacije pricurljali v javnost.
Zdaj sta se ob začetku slovenske predvolilne kampanje državi znašli na mrtvi točki, ko je kompromisno dogovarjanje le še vprašanje interpretacije zgodovine. Spor se s prehajanjem k nacionalnim sodnim mlinom in pozneje še na sodišče EU utegne še poglobiti.
To ni dobrososedstvo, o katerem smo sanjali ob slovenski in hrvaški osamosvojitvi. To je gojenje nacionalnih egov, evropskega populizma in izvoz slabih praks na zahodni Balkan, katerega vzornici želita biti prav Slovenija in Hrvaška, v Dnevniku piše Aleš Gaube.
