"Transnacionalne liste niso dobile niti popolne podpore v ustavnem odboru Evropskega parlamenta, ki jih je predlagal," je v oceni uresničljivosti te ideje za STA spomnila analitičarka nemške fundacije Bertelsmann Stefani Weiss.
Ustavni odbor je januarja podprl idejo vseevropskih volilnih enot, saj naj bi to okrepilo občutek državljanstva EU in evropski značaj volitev v Evropski parlament. Ob tem so število sedežev teh enot vezali na število članic unije.
Spremembe evropske volilne zakonodaje, ki so potrebne za uresničitev te ideje, so sicer mogoče le s soglasno odločitvijo članic unije in ratifikacijo te odločitve v vseh članicah.
Soglasna podpora članic je po mnenju Weissove "še bolj kot zelo neverjetna". Ta ideja torej po prepričanju analitičarke ne bo zaživela, še zlasti ne v času, ko se številne članice v glavnem ukvarjajo s preprečevanjem prenašanja nacionalne moči na EU.
To oceno potrjuje tudi nedavna izjava višegrajske četverice, ki nasprotuje uvedbi transnacionalnih list.
Ideji nasprotujejo tudi v najvplivnejši politični skupini v Evropskem parlamentu, desnosredinski Evropski ljudski stranki (EPP). Opozarjajo, da to poglablja vrzel med državljani in institucijami unije.
Evropski parlament bo o transnacionalnih listah glasoval na plenarnem zasedanju prihodnji teden v Strasbourgu.
Za transnacionalne liste se zavzema francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je pridobil podporo voditeljev Italije, Portugalske, Španije, Grčije ter tudi Cipra in Malte, čeprav so male članice do ideje načeloma bolj zadržane.
Druga vroča tema so spitzenkandidati. Namen ideje je približati unijo državljanu in okrepiti demokratično odgovornost institucij.
Gre za to, da vsaka politična skupina v Evropskem parlamentu imenuje svojega vodilnega kandidata, ki naj bi v primeru zmage te skupine na volitvah postal predsednik Evropske komisije.
Koncept je unija prvič uporabila na volitvah leta 2014, kandidat EPP Jean-Claude Juncker je kljub številnim kritikam tega sistema dejansko postal predsednik komisije.
V ospredju so zlasti kritike, da je koncept v nasprotju z evropsko zakonodajo, po kateri predsednika komisije izberejo voditelji članic unije, upoštevajoč izid evropskih volitev.
"Spitzenkandidatov ni več mogoče odpraviti, korak nazaj ni več mogoč," ocenjujejo bruseljski viri, ki pa obenem opozarjajo, da ni pri tem nobene samodejnosti, kakor je ni pri nacionalnih volitvah, ter poudarjajo, da procesa ni treba institucionalizirati ali legalizirati.
Še eno vprašanje znova prihaja v ospredje - kaj bo s številom komisarjev? Lizbonska pogodba predvideva zmanjšanje števila komisarjev po novembru 2014, in sicer na dve tretjini članic, razen če voditelji članic soglasno odločijo drugače.
Voditelji so po zavrnitvi pogodbe na irskem referendumu, da bi zagotovili podporo Ircev, odločili, da bo vsaka članica ohranila svojega komisarja tudi po novembru 2014.
Maja 2013 so odločili tudi, da bodo to odločitev znova preučili precej pred imenovanjem prve komisije po pristopu 30. članice unije ali pred imenovanjem komisije, ki bo nasledila komisijo, ki začne delovati novembra 2014, odvisno od tega, kaj se bo zgodilo prej.
To vprašanje se zdaj znova odpira v pričakovanju svežnja o večletnem evropskem proračunu po letu 2020 in institucionalnih vprašanjih v povezavi z evropskimi volitvami, načrtovanimi od 23. do 26. maja 2019, ki ga bo komisija predstavila 14. februarja.
O teh temah bodo nato 23. februarja razpravljali voditelji članic EU.
