"Več kot 70 odstotkov zdravnikov pri nas se boji sporočati napake, ker se bojijo, da se bo to obrnilo proti njim bodisi v obliki tožbe, kazenske odgovornosti itd.," je dejal Robida v pogovoru za STA.
Zdravstveni zavodi so o najhujših odklonih, kot je nepričakovan zaplet s smrtjo, zamenjava krvnih skupin, zamenjava novorojencev itd. sicer dolžni poročati ministrstvu za zdravje. A kolikor je Robidi znano, je ministrstvo za zdravje lani prejelo 28 poročil o napakah v zdravstvenih zavodih. "To je čisti vrh ledene gore, ker si ljudje ne upajo sporočiti več," meni.
Kulturo strahu je po njegovem mnenju možno preseči s tem, da se začnejo v zdravstvu o napakah sploh pogovarjati. "Napake delamo vsi ljudje, saj nam po principu vsem možgani delajo enako. Teža posledic napak pa je odvisna od tega, v kateri dejavnosti delaš. Če si pilot, lahko pade letalo, če si v zdravstvu, pa lahko tudi kakšen bolnik zaradi teh napak umre," je ponazoril.
Na prvem mestu vzrokov za napake v zdravstvu je nezadostna oz. pomanjkljiva komunikacija. "Veliko se da narediti s strukturirano komunikacijo, ki te nauči, kaj vse moraš povedati, da tisti, ki te posluša, dobi informacijo, in da ti veš, da jo je res dobil. V ZDA so se s tem res trudili, ampak po desetih letih so dosegli 83.000 smrti na leto manj in prihranili 12 milijard dolarjev. Pa ne zaradi manj tožb, ampak ker ni bilo treba tiste napake, ki bi nastala, popraviti, torej podaljšati hospitalizacije, opraviti novo operacijo itd.," je dodal.
Ob tem je izpostavil, da vseh napak ni mogoče preprečiti, se jih da pa ogromno. Ampak jih ne bomo mogli preprečiti, če jih ne bomo analizirali in nato spremenili varnostnega sistema, opozarja. Po njegovih navedbah je največ napak posledica sistemskih težav, o čemer pa vodstva zdravstvenih ustanov nočejo slišati.
"Pri analizi smrti nekega otroka smo našli 15 sistemskih problemov, ki bi, če bi jih rešili, takšno napako v prihodnje lahko preprečili. A so potem rekli, da je naša komisija nesposobna, ker je poročilo letelo na vodstvo. Če bi našli krivdo v zdravniku ali medicinski sestri, bi bilo zanje vse v redu," je dodal.
Vodstva zdravstvenih zavodov se po njegovih navedbah zdrznejo šele, ko pride zadeva v medije ali pa na sodišča. "Ker se napak bojimo, se bolniku ne opravičimo in mu ne razložimo. Potem bolniku ostane na koncu samo pot do sodišča," je dodal. Ob tem je spomnil na več primerov, ko so morale bolnišnice plačati po več sto tisoč evrov odškodnine. Pri tem pa se zdi po njegovih besedah vodstvom bolnišnic predrago plačati predavatelju za predavanje o kulturi varnosti. "Torej znamo privarčevati nek cent, a zraven zapravimo 10 evrov," je ponazoril.
Robida je bil tudi del mednarodne komisije, ki je opravila nadzor nad programom otroške srčne kirurgije. Kot je dejal, je ta primer zelo dober pokazatelj, da lahko slabi medsebojni odnosi pripeljejo celo do sovraštva in do razpada programa.
Ali bo nov inštitut za otroške srčne bolezni, ki bo ločen od UKC in bo imel nove zaposlene, uspel preseči te težave, je po njegovem mnenju težko napovedati. "Namen je, da bi deloval z drugimi ljudmi, ki imajo drugačen pristop k odnosom in komunikaciji. Potem bi v tem duhu vzgojili naše ljudi. Namreč ko zdravnik pride v ustanovo, se ne nauči le tehničnih stvari, ampak tudi načina obnašanja svojih nadrejenih zdravnikov," je dejal.
Ob tem je opozoril na problem, da ima Slovenija glede na število prebivalstva relativno malo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami. "To pomeni, da na tem področju ne potrebujemo pet zdravnikov, ampak se izuči le enega, ki ima potem monopol. In če ga mama doma ni vzgojila, bo ta monopol zlorabljal za to, da bo izsiljeval. In to se dogaja," je dodal.
Ali bodo dobri nameni novega inštituta uresničeni, je sicer odvisno od mnogih dejavnikov. "Tudi ovire bodo postavljali nekateri, grem stavit," je dejal. Novi strokovnjaki iz tujine še niso zaposleni v inštitutu, se pa z njimi pogovarjajo, je dodal.
Po njegovem mnenju je realno, da bo inštitut zaživel do maja, kakor je predvideno. "Tam je sedaj nekaj zelo zavzetih ljudi, ki bi radi zadeve izpeljali. Če bi prišlo do prevelikih ovir, da tudi tujci ne bi hoteli priti, pa ne bo nič iz tega. Če imamo cilj, da bi izboljšali zdravje otrok, potem se da to narediti. Če je pa komu cilj kaj drugega, pa ne bo šlo," je še opozoril Robida.
