Stephen Löwenstein izpostavi, da je bistvo spora, ki izhaja še iz časa razpada Jugoslavije, predvsem v razmejitvi v Piranskem zalivu, ki da "Slovenije in Hrvaške ne deli le geografsko". V tem zalivu so tudi pomembni gospodarski interesi, predvsem na področju ribištva.
"Zato tu obstaja resnična nevarnost kolizije obeh držav," navaja in opisuje, da medtem ko Slovenija nadzira večji del zaliva, ki ji ga je prisodilo arbitražno sodišče, pa "Zagreb najmanj verbalno 'absolutno podpira' hrvaške ribiče", da lahko še naprej lovijo do sredinske črte.
Novinar v prispevku podrobneje povzame dogodke, ki so pripeljali do arbitraže, nato prisluhov pogovorov med slovenskim arbitrom in zunanjim ministrstvom ter posledično odločitve Hrvaške, da izstopi iz arbitražnega procesa, pa tudi ponovne sestave arbitražnega sodišča in končno arbitražne razsodbe v lanskem juniju.
Določena je bila meja v Piranskem zalivu, "koridor čez hrvaške vode", v katerem plovila, ki plujejo v oz. iz slovenskega pristanišča v Kopru, uživajo pravice kot na odprtem morju. Obe državi sta dobili tudi 43 zemljevidov glede razmejitve na kopnem.
"Sporne točke so bile praviloma odločene v korist Hrvaške," navaja Löwenstein. Pri tem izpostavlja, da so na hrvaški strani ostali tudi štirje zaselki na levem bregu Dragonje in vojašnica na Trdinovem vrhu.
Novinar povzame tudi ključna stališča obeh držav glede uresničevanja arbitražne razsodbe. Pri tem navaja besede hrvaške državne sekretarke na zunanjem ministrstvu Andreje Metelko-Zgombić, da Hrvaška arbitražne razsodbe ne priznava, Sloveniji pa ponuja nove dvostranske pogovore. Sloveniji so "diskretno" ponudili tudi kompromisni predlog, po katerem bi pridobili obe strani, za kar pa je potrebna politična volja, je za časnik povedala Metelko-Zgombićeva.
Slovenija na drugi strani vztraja pri uveljavitvi arbitražne odločitve, ki je "dokončna in zavezujoča". Spoštovati je treba mednarodno in evropsko pravo, povzema novinar stališča slovenskega zunanjega ministrstva.
"Obe državi sicer pravita, da sta pripravljeni na dialog, a pri vztrajanju pri uresničitvi arbitražne razsodbe na eni in pri dvostranskih pogovorih na drugi strani, govorita ena mimo druge," meni Löwenstein.
Dodaja, da ima Slovenija, ki zdaj ne more več ovirati vstopa Hrvaške v EU, vendarle še nekaj železij v ognju - od preprečevanja vstopa Hrvaške v schengensko območje in Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), pri čemer ima Hrvaška težave tudi z Madžarsko zaradi korupcijskega škandala. Težave bodo tudi, če bo Hrvaška hotela kdaj prevzeti evro, še navaja novinar.
Zanimivi pa so odzivi Evropske komisije. "Zaenkrat se zavzema za spoštovanje vladavine prava. Ko bo Slovenija Sodišču EU predala tožbo, se bo morala tudi opredeliti, ali bo postopek tožbe prevzela sama, ali ga prepustila Sloveniji," še navaja Löwenstein in dodaja, da bo zanimivo tudi, kaj bo o tem sporu v torek v Evropskem parlamentu povedal hrvaški "zunanji minister" (sicer premier, op. a.) Andrej Plenković.
Za konec navaja še besede poznavalca spora Thomasa Bickla iz Univerze Duisburg, da bi se državi vendarle lahko tudi dogovorili z dvostranskim sporazumom, ki bi v osnovi slonel na arbitražni razsodbi. Hrvaška tako formalno ne bi priznala arbitražne razsodbe, Slovenija pa bi v bistvu dobila vsebino iz razsodbe, ki bi bila s tem uresničena.
Priložnost za kaj takega bo po oceni Bickla prišla po poletnih počitnicah in slovenskih volitvah. "Dotlej bi se morali obe strani vzdrževati provokacij, Slovenija pa tudi tožbe," je za FAZ še dejal Bickl.
