Mediji so po objavi arbitražne sodbe izpostavljali, da odločitev sodišča le ni bila tako slaba za Hrvaško in tako dobra za Slovenijo, glede na to da slednja ni dobila ne izhoda na odprto morje ne levega brega Dragonje, spominja zagrebški časnik.
Bistvo problema je v tem, da se spor izčrpava v formi in ne v vsebini. Lahko torej pričakujemo, da bo Plenković našel formulo, s katero bi vsebino na Hrvaškem poimenovali dvostranski sporazum, medtem ko jo bodo v Sloveniji obravnavali kot implementacijo arbitražne sodbe, piše komentatorka.
Kar zadeva slovensko stran, so vse karte na mizi, nadaljuje. Poudarja, da je za premierja Cerarja pomembno, da se arbitražno sodbo uveljavi v skladu z roki, določenimi s samo sodbo, ter da ima podporo parlamenta, ki je potrdil paket zakonov za implementacijo sodbe. Slovenija je tudi diplomatsko dejavna in je uspela uvesti posredovanje Evropske komisije.
A poleg rokov iz arbitraže na Cerarja še bolj pritiska dejstvo, da bodo v Sloveniji prihodnje leto parlamentarne volitve, neurejena meja pa bi lahko postala predvolilna tema in se obrnila proti njemu. Če bo propadla zdajšnja priložnost za rešitev spora, je vprašanje, kdo bo vodil Slovenijo prihodnjo jesen, kakšno bo vzdušje in kdaj bodo znova ugodne okoliščine za reševanje spora.
Časnik izpostavlja, da se za razliko od jasnih slovenskih stališč o namenih hrvaške vlade ne vemo skoraj nič, a da je jasno, zakaj. Kot trdi, Plenković ni prepričan, ali ima podporo vseh struj v svoji stranki HDZ. V HDZ namreč po pisanju časnika obstaja zelo močna struja, ki se obnaša kot opozicija in Plenkovića bojkotira, kjer ga le lahko, zato je mogoče pričakovati, da bo tako ravnala tudi v primeru meje s Slovenijo.
Plenkovićev položaj pomeni prevzem odgovornosti. Če bo še naprej pasiven, ne bo nič manj poraženec, kot če bo tvegal in poskusil rešiti spor, a pri tem ne bo uspešen, sklene komentatorka.
