EU in njenih šest vzhodnih sosed, bivših sosednjih republik, so vzhodno partnerstvo zagnale maja 2009 v Pragi ob enakih interesih in izzivih, ki ga ženejo in ovirajo danes.
Namen partnerstva, ustanovljenega kmalu po vojni v Gruziji, je bil namreč okrepiti stabilnost v regiji ter politične in gospodarske odnose EU z vzhodnimi sosedami, ne da bi s tem preveč ujezili sosedo sosed Rusijo, ki ne želi izgubiti vpliva v regiji.
Že od začetka je bila EU previdna z obljubami o možnosti članstva vzhodnih sosed, a krhko ravnotežje v odnosih med unijo, vzhodnimi sosedami in Rusijo se je porušilo na vrhu v Vilniusu novembra 2013.
Takrat je partnerstvo močno udarila odločitev tedanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki si je pod vplivom Kremlja pet pred dvanajsto premislil o podpisu sporazuma o krepitvi vezi med EU in Ukrajino.
To je sprožilo ukrajinsko krizo in zaostrilo odnose z Rusijo, ki so zdaj na najnižji točki po hladni vojni, postavilo pod vprašaj smisel vzhodnega partnerstva in izpostavilo nujnost reforme evropske sosedske politike.
V tem naelektrenem vzdušju je vrh v Rigi leta 2015 potrdil skromno ambicijo - prepričati, da partnerstvo še živi in deluje, ne da bi s tem preveč obljubili vzhodnim partnericam in znova vznemirili Moskve.
Tokratni, peti vrh vzhodnega partnerstva bo zlasti pregledal napredek po Rigi in pragmatične možnosti za oprijemljive rezultate za državljane. Vrh poteka v senci vojne v Ukrajini, a v EU poudarjajo, da vrh vzhodnega partnerstva ni prostor za reševanje konfliktov.
Tudi tokrat bo eno osrednjih vprašanj možnost članstva vzhodnih sosed v uniji. Še zlasti Ukrajina želi jasno perspektivo članstva, a v EU ponavljajo znano stališče, vključeno tudi v sporazum o krepitvi vezi z Ukrajino, da "EU priznava evropska pričakovanja Ukrajine in pozdravlja njeno evropsko izbiro".
V EU sicer poudarjajo, da je vrh prvič v Bruslju, kar jasno kaže na skupno zavezanost članic unije vzhodnemu partnerstvu. "Želimo ambiciozno, a realistično in verodostojno partnerstvo," še izpostavljajo viri pri EU.
A napovedi, da na vrhu ne bo ne nemške kanclerke Angele Merkel ne francoskega predsednika Emmanuela Macrona, mečejo senco na ta sporočila o skupni zavezanosti. Na vrhu je po navedbah virov pričakovati več kot 20 voditeljev članic unije. Slovenski premier Miro Cerar se vrha bo udeležil.
Odmeva tudi neudeležba beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka, ki je bil tokrat prvič povabljen na vrh. V minulih letih ga niso vabili, ker so proti njemu veljale sankcije, ki pa jih je unija lani odpravila. Lukašenko je vabilo zavrnil, Belorusijo bo namreč zastopal zunanji minister Vladimir Makei.
Odnosi med EU in Belorusijo se sicer po ocenah v EU izboljšujejo, bruseljski viri govorijo o "zanimivem napredku". Unija je lani v priznanje napredku na področju človekovih pravic odpravila večino sankcij proti posameznikom v Belorusiji.
V EU pred vrhom izpostavljajo, da pri vzhodnem partnerstvu nikakor ne gre za binarno izbiro med EU in Rusijo ter da je ključen pristop, ki upošteva bistvene razlike med šestimi partnericami.
Medtem ko Ukrajina, Moldavija in Gruzija pospešeno krepijo vezi z EU - velja že vizumska liberalizacija, sklenile so sporazume o krepitvi političnega in gospodarskega sodelovanja, je preostala trojica bolj obrnjena k Rusiji.
Kljub temu je ob robu vrha predviden podpis partnerskega sporazuma z Armenijo, ki bo, kot kaže, eden glavnih konkretnih rezultatov. Predvideno je tudi parafiranje sporazumov o sodelovanju v letalstvu z Armenijo in Azerbajdžanom.
EU sicer izpostavlja štiri področja sodelovanja - prizadevanja za močnejše gospodarstvo, upravljanje, povezanost in družbo. Med konkretnimi projekti sta na primer ustanovitev evropske šole v Tbilisiju, ki je predvidena prihodnje leto, in spodbujanje štipendij v regiji.
Takšni konkretni projekti ustvarjajo dinamičnost vzhodnega partnerstva, poudarjajo viri pri EU v odzivu na kritike, da ni prav veliko dinamike v tem procesu.
V Bruslju so pred vrhom objavili tudi deset lažnih "mitov" o vzhodnem partnerstvu. Prvi mit je, da sodelovanje v vzhodnem partnerstvu vodi v članstvo v EU. Drugi pa je, da je bila pobuda o vzhodnem partnerstvu zasnova kot provokacija Rusije.
EU spodbija tudi mite, da partnerstvo destabilizira regijo in spodbuja spremembe režima, da so partnerice v njem pod prisilo, da se denar EU izgublja zaradi korupcije, da je partnerstvo privedlo do množičnega priseljevanja iz vzhodnih sosed v EU.
Preostali miti se nanašajo na slabosti proste trgovine ter na navedbe, da EU sodeluje z avtoritativnimi voditelji, ki ne spoštujejo človekovih pravic, da partnerice ne morejo biti članice evrazijske unije ter da državljani od njega nimajo koristi.
