Če bodo na decembrskih volitvah zmagali pristaši samostojnosti, kar ni izključeno, bodo imeli resnično pravi mandat za svoj cilj. Takrat bo moral Madrid drugače odgovoriti na njihova prizadevanja, kot je doslej. V primeru, da bodo izgubili, bodo še vedno predstavniki manjšine, ki je tako velika, da je v demokraciji ni mogoče prezreti. Da bi jih španska vlada ponovno pridobila na svojo stran, se jim bo morala resno približati. V obeh primerih se zastavlja vprašanje, ali je španski premier Mariano Rajoy na to pripravljen, piše nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung.
Zaradi vzdušja minulih dni smo skorajda pozabili, da številni Katalonci pravzaprav ne želijo samostojnosti. Privržence samostojnosti pa je sporni referendum, na katerem je 90 odstotkov glasovalo za samostojnost, naredil slepe. Manj kot polovica Kataloncev se je udeležila referenduma. V zavedanju, da plačujejo več v državno blagajno, kot dobijo iz nje, si številni Katalonci želijo več pristojnosti. A da zahtevajo več avtonomije od Madrida, še ne pomeni, da so tudi za samostojno Katalonijo, piše belgijski De Standaard.
Boj za oblast v Kataloniji se utegne zaostriti. Po načrtih Rajoya naj bi v manj kot dveh mesecih, 21. decembra, pripravili predčasne volitve za regionalni parlament. Na zadnjih volitvah pred dvema letoma so separatisti dobili absolutno večino v parlamentu. Rajoy bo moral prepričati del volivcev, saj si ne želi nove zmage zagovornikov samostojne Katalonije. Če bodo po volitvah pod nadzorom Madrida v parlamentu spet imeli večino separatisti, bo to velik poraz za Rajoya. Zagovorniki samostojnosti bi tako iz sedanje konfrontacije izšli okrepljeni in takrat španski premier ne bo mogel več nasprotovati temu, da z njimi sede za pogajalsko mizo, piše švicarski NZZ.
Pod pritiskom dogodkov, a brez velikega navdušenja, bodo morali naši politični voditelji vendarle odgovoriti na dogajanje v Kataloniji. Zelo kmalu. Morajo. Sicer bodo stvari v celoti ušle izpod nadzora. Primer: Theo Francken, belgijski državni sekretar za azilno politiko, je med drugim dejal, da je voditelj katalonske samostojnosti Carles Puigdemont dobrodošel, če bo v Belgiji zaprosil za politični azil. Politični azil v prestolnici Evrope za secesionističnega voditelja iz EU? Če se bo to zgodilo, lahko evropski projekt razglasijo za mrtev, brez ceremonij in brez obžalovanja, medtem piše romunski Adevarul.
Ruski Kommersant ocenjuje, da odločitev španske vlade, da bo v Kataloniji uvedla prisilno upravo, ni končala konfrontacije med pristaši in nasprotniki samostojnosti. Dejansko imamo v Kataloniji sedaj dvojno oblast. Možnosti za kompromis pa skorajda ni. Prvič od začetka krize narašča nevarnost uporabe nasilje v konfliktu.
Zagovorniki samostojne Katalonije so Katalonce zreducirali na tiste državljane, ki podpirajo njihove teze. Z včerajšnjo množično prireditvijo prošpanske državljanske pobude, katalonske civilne družbe SCC na barcelonskih ulicah, se je pokazalo, da je sklicevanje na nacionalizem v celoti napačno. Vzklik tistih Kataloncev, ki se ne strinjajo z omejitvami pravic in svoboščin, ki jih je sprejel regionalni parlament, je po letih vladavine nacionalizma uspešna prebuditev upora, pa piše španski El Mundo.
Tudi španski El Pais je med drugim zapisal, da je veliki nedeljski protest v Barceloni za enotnost Španije v teh težkih časih pokazal, da je katalonska družba bolj raznolika, kot si prizadeva pokazati tabor tistih, ki si prizadevajo za samostojnost Katalonije. Nedeljski protest je bil začetek predvolilne kampanje. Nove regionalne volitve bi morale Katalonijo popeljati iz sedanjega zastoja, piše El Peridico.
Napaka bi bila, če stranke, ki zagovarjajo samostojnost Katalonije, ne bi sodelovale na volitvah 21. decembra, pa medtem piše katalonski časnik Ara. Vse strani bodo zagotovo spoznale, da ni politične težave, ki je ne bi bilo mogoče razrešiti z dialogom, piše prav tako katalonska La Vanguardia, ki se sicer osredinja na pomembnost rekonkstrukcije in premagovanja razlik v katalonski družbi.
