Ker je duševno zdravje nacionalni kapital, ga je treba kot takega ohranjati in izboljševati s skupnimi prizadevanji celotne skupnosti in vseh zainteresiranih, vključujoč tudi uporabnike, njihova združenja in skupine svojcev, je dejala Alegrova. Po njenih besedah se duševno zdravje namreč oblikuje v družinah, šolah, na ulici in v delovnem okolju - je rezultat tega, kako nas drugi obravnavajo ter kako mi obravnavamo druge in sami sebe.
"Nepretrgana obravnava oseb s težavami v duševnem zdravju, ki imajo pogoste ponovitve bolezni, so večkrat hospitalizirane in imajo dvojne diagnoze z odvisnostjo ali pogostimi zlorabami, zagotavlja boljšo kakovost obravnave, pravočasne nujne posege, izboljša kakovost njihovega življenja, vpliva na število ponovnih sprejemov v psihiatrično bolnišnico in lahko skrajša obdobja hospitalizacije ali ta celo ni potrebna. Pri obravnavi v skupnosti je pomembna vloga nevladnih organizacij, ki so tudi prve v Sloveniji vpeljale skupnostno obravnavo za osebe s težavami v duševnem zdravju v začetku 90. let," je dejala Alegrova.
Poudarila je tudi, da se hitro povečuje delež ranljivih skupin prebivalstva. Procesom demografskih sprememb, avtomatizaciji in zmanjšanji vlogi socialne države je zato treba prilagajati tudi bivalno kulturo in infrastrukturo ljudi s težavami v duševnem zdravju, njihovih gospodinjstev ter pripraviti gradiva za seznanjanje z njimi in promocijo dobrih praks.
"Začela se je deinstitucionalizacija oskrbe ter drugih storitev za ranljive skupine, tudi za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Osnovna smer je napovedana krepitev in vrnitev na skupnostno oskrbo. Pri tem se predpostavlja večja stopnja prostovoljstva ter pravočasen razvoj in vzgoja potrebne življenjske fleksibilnosti posameznika ter njegovega bližnjega in družbenega okolja, ko tudi ureditev bivanja in organizacija storitev v za novi čas sprejemljivih okvirih," je dejal Alegrova.
Dodala je še, da usmeritev javnih politik v skupnostno oskrbo lahko postavimo v kontekst procesov deinstitucionalizacije. Iskanje novih, inovativnih rešitev se zdi nadvse smiselno. Da pa bodo ideje postale realnost, je treba veliko analitskega dela in dobra ocena stanja ter vključitev idej o alternativnih oblikah bivanja za osebe s težavami v duševnem zdravju v nacionalne strategije in druge programe.
