Skupini zapornikov, prva v ljubljanskem priporu na Povšetovi ter druga v zaporu na Dobu, se v znak nezadovoljstva zaradi slabih bivanjskih razmer, hrane ter premalo TV programov ob koncu popoldanskega sprehoda po zaporskem dvorišču ni hotela vrniti v notranjost. V obeh primerih so posredovali pravosodni policisti in po nekaj urah so se zaporniki vrnili v svoje sobe.
Govoriti o uporih v kontekstu dogodkov, kot so se zgodili v zadnjih dneh, je nekoliko pretirano, je v pogovoru za STA poudarila raziskovalka področja kriminologije in penologije na Inštitutu za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete Mojca M. Plesničar.
Kot je opozorila, mastni časopisni naslovi o uporu, ko so obsojeni po določenem času sami odnehali in so sledili navodilom, pri čemer niso bila potrebna kakršna koli prisilna sredstva, v javnosti ustvari vtis nereda, neobvladovanja, celo anarhije, kar povzroča škodo.
Plesničarjeva pravi, da stanje v slovenskih zaporih res ni katastrofalno, ni pa niti tako rožnato, kot je včasih predstavljeno v medijih. "Predstave ljudi o tem, kako so naši zapori podobni hotelom ali študentskim domovom, so zgrešene. V nekaterih je stanje precej žalostno," je dejala.
Kljub temu so slovenski zapori po njenih besedah gotovo bistveno boljši od evropskega povprečja ali od zaporov v Rusiji ali Moldaviji. Ima pa naš sistem težave na nekaterih področjih. "Pomembno je vzdušje, ki vlada v zavodih. Pomembni so odnosi med obsojenimi osebami, med obsojenci in zaposlenimi ter med zaposlenimi samimi. Tukaj pa stanje pri nas ni posebej spodbudno," je opozorila.
Izpostavila je, da merjenje družbenega vzdušja v zaporih, ki ga že leta izvaja Inštitut za kriminologijo, potrjuje, da se vzdušje v slovenskih zaporih zadnjih 20 let vztrajno slabša.
Zaporniki naj bi s protestoma minulih dni želeli izraziti svoje nezadovoljstvo z bivanjskimi pogoji. Prezasedenost zavodov v Ljubljani in na Dobu na upravi na izvrševanje kazenskih sankcij skušajo reševati s premestitvami. A Plesničarjeva opozarja, da ne gre le za kvadratne metre sobe na zaprto osebo.
"Prezasedenost na sistemski ravni dejansko onemogoča normalno delovanje zaporov, saj spreminja načrtovana razmerja med obsojenimi osebami in vzgojnimi delavci, podira ustaljene dnevne ritme. Za zaprtega posameznika pa pomeni, da nikoli ne more biti zares sam. Vse to povečuje možnosti konfliktov ter mučnost bivanja v zaporu," je opisala.
Najbolj problematična je prezasedenost v zavodu za prestajanje kazni v Ljubljani, kjer so težave resne, je izpostavila. "Rešitev za Ljubljano je lahko samo nov zapor," je dejala raziskovalka, ob tem pa opomnila, da bi bilo treba dolgoročno vendarle razmišljati tudi o drugih, bolj sistemskih rešitvah od gradnje zaporov.
V zavodih za prestajanje kazni biva zelo raznolika populacija. Kar je vsem skupno, je po besedah raziskovalke to, da so fizično omejeni na zaprtem prostoru, da jim je odvzeta avtonomija odločanja, da so v veliki meri izolirani od svojega socialnega ozadja in v marsičem slečeni svoje prejšnje identitete.
Zaradi vsega naštetega prihaja do trenj, ki vsaj občasno, če niso dovolj hitro zaznana in nevtralizirana ali preusmerjena, privedejo do posameznih izbruhov. Prav zato je po prepričanju Plesničarjeve vzdušje znotraj zapora tako pomembno. "Če je vzdušje dobro, je verjetnost, da bodo težave razrešene pred izbruhom, večja," je pojasnila, a tudi priznala, da lahko "dominanten posameznik" v zaporskem sistemu pritisne na "prave gumbe" in hitro sproži dogajanje, ki ga ni mogoče enostavno obvladati.
V javnost občasno pridejo zgodbe, kako obiskovalci zapornikom v zapor tihotapijo različne zadeve, od drog do pisem. Minuli teden je zavod na Povšetovi preletaval tudi neznani letalnik, ki naj bi snemal dogajanje. Takih dogodkov po prepričanju Plesničarjeve ni mogoče v celoti preprečiti oz. bi bila cena za to absolutno previsoka.
Po njenem prepričanju je v zaporih smiselno postaviti nek enostaven test sorazmernosti, kjer se najprej vprašamo, kaj točno želimo doseči z dodatnim varnostnim protokolom ter kako uspešni smo lahko z njim pri doseganju tega cilja, ob tem pa tudi, ali je "cena" (tako finančna kot družbena) za to sorazmerna s ciljem.
Slovenski zaporski sistem se sooča tudi s pomanjkanjem pravosodnih policistov ter preobremenjenostjo obstoječih. Po nekaterih ocenah jih v tem trenutku primanjkuje vsaj 30, po drugih ocenah pa še bistveno več. Kot je opozorila Plesničarjeva, so pravosodni policisti preobremenjeni, opravljajo veliko nadur, ne počutijo se cenjeni.
Deloma bi njihovo stisko lahko ublažili z dodatnimi zaposlitvami - avgusta je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij objavila razpis za 30 novih pravosodnih policistov, ki pa jih po zaposlitvi čaka še 18-mesečno izobraževanje.
"Pravosodni policisti so tisti, ki imajo z zaprtimi osebami najbolj pogoste in intenzivne stike in reduciranje njihove vloge na zgolj nadzorstveno nikomur ne koristi," je opomnila. Pravosodni policisti bi potrebovali več usposabljanj, kjer bi jim ponudili širša znanja, omogočili pridobivanje socialnih veščin, jih naučili spopadanja s stresom in pritiski, je opozorila Plesničarjeva.
Širše družbene razmere v zaporu lahko po prepričanju raziskovalke izboljšamo le s spremenjenim pristopom ljudi, ki zapore vodijo in v njih delujejo. "Izboljšano zaupanje med zaprtimi osebami in zaposlenimi, izboljšani odnosi med zaposlenimi samimi, manjši poudarek hierarhiji in večji poudarek sodelovanju ter podobno lahko bistveno spremenijo podobo zapora navznoter in navzven. Takšen zapor je ne le manj mučen za bivanje in delo, temveč se lahko tudi bolj uspešno spopada s težnjami po učinkovitosti, varnosti, povratništvu, resocializaciji. To pa so stvari, ki bi morale biti pomembnejše od želje po golem kaznovanju in strogosti," je še prepričana Plesničarjeva.
