Edini sosedi, s katerima Hrvaška nima odprtega mejnega vprašanja, sta Italija in Madžarska. Poleg tega odnose Hrvaške s temi državami, nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, bremenijo tudi številne druge teme, ugotavlja Schwarz, ki pa se posveti predvsem sporu o meji med Hrvaško in Slovenijo.
Kot piše, je Hrvaška leta 2015 izstopila iz arbitraže, za kar je lahko takrat sicer navedla dobre razloge. A dejstvo je, da si je Hrvaška ob slovenski kršitvi arbitražnih pravil oddahnila, saj se je ves čas bala, da bo arbitražna razsodba šla na roko Sloveniji. In ti strahovi so se nato letos tudi uresničili, saj je Slovenija dobila tri četrtine Piranskega zaliva in koridor do mednarodnih voda, piše Schwarz.
Po objavi arbitražne sodbe so se odnosi med državama dramatično poslabšali. Slovenija bojkotira vstop Hrvaške v OECD in grozi z vetom na za prihodnje leto načrtovan vstop Hrvaške v schengen. Avtor spomni na dogodke leta 2015, ko je Hrvaška soočena z na stotisoče begunci "pokazala le malo interesa za to, da bi prevzela varovanje zunanje schengenske meje", obenem pa tudi na letošnje dolge kolone, potem ko je Slovenija v skladu s pravili uvedla sistematičen nadzor na meji s Hrvaško.
"Geografska lega je učinkovito sredstvo prisile. V preteklosti se je že večkrat pokazalo, da Slovenci to brez omahovanja uporabijo, ko ocenijo, da so ogroženi njihovi nacionalni interesi," ugotavlja Schwarz.
Kot še ocenjuje, "je brezkompromisno zavračanje arbitražne razsodbe oslabilo Hrvaško, saj je omajalo njeno verodostojnost in s tem otežilo reševanje vseh ostalih težav s sosednjimi državami."
Zagreb bi imel po njegovem dobre razloge za zaostrovanje konflikta s Slovenijo "s pametno umirjenostjo in diplomatsko spretnostjo", namesto tega pa se je premier Andrej Plenković pod pritiskom nacionalističnih sil "obnašal dobesedno kot slon v trgovini s porcelanom", ko je v Generalni skupščini ZN "nahrulil" slovenskega kolega Mira Cerarja in brez pravega razloga utemeljeval zavračanje razsodbe.
Državama Schwarz na koncu predlaga reševanje spora po vzoru Nemčije in Nizozemske, med katerima meja ob reki Ems še vedno ni točno določena, a sta v okviru skupne komisije tako dobro uredili uporabo in upravljanje spornega območja, da to nobene od strani ne moti.
