Omenjeni avtorici sta že leta 2015 predstavili knjigo Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in obtoženim, ki je natančno osvetlila proces zoper Nagodeta in še 14 drugih posameznikov, ki ga zgodovinarji ocenjujejo kot enega osrednjih procesov, s katerim je komunistična oblast po drugi svetovni vojni obračunala s svobodomiselno povojno inteligenco, ki je želela demokracijo. V tokratni knjigi pa sta avtorici osvetlili dogajanje po samem procesu oziroma prizadevanja, da bi prišlo do njegove razveljavitve.
Po besedah Melikove je do nadaljevanja prve knjige prišlo na pobudo zdaj že pokojnega odvetnika Draga Demšarja, ki ga je na predstavitvi prve knjige zanimalo, zakaj avtorici nista predstavili tudi prizadevanj, da bi bil proces razveljavljen, kar se je sicer zgodilo leta 1991. "Najprej sva mislili, da bo knjiga, ki bo nastala, zelo tanka, nato pa sva našli kar precej zanimivega gradiva in pomenljivih podrobnosti, ki niso bile ali pa so bile premalo znane," je povedala.
Poudarila je, da je le nekaj obsojenih po ugodeni zahtevi za obnovo postopka doživelo razveljavitev sodbe in odstop tožilstva od pregona leta 1991, "nihče od njih pa ni dočakal ne javnega opravičila ne javnega obžalovanja v smislu kritike delovanja povojnega sodstva". Prav to ju je z Jerajevo po besedah Melikove spodbudilo, da sta se lotili tudi pregleda delovanja kazenskega sodstva od leta 1947 do razpada Jugoslavije, za katerega so sicer danes zbrani ocenjevali, da je bilo pogosto zlorabljeno v politične namene. Knjiga vsebuje tudi izjave, ki so jih na svojih zasedanjih podali takratni vodilni slovenski in jugoslovanski politiki.
Po besedah recenzenta Petra Vodopivca so slovenski politiki, tožilci in sodniki na sestankih v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja razmišljali predvsem o tem, kako povojno sodstvo razbremeniti odgovornosti za povojne politične procese in kako Zvezo komunistov razbremeniti očitkov o vodenju takšnih procesov, medtem ko jim za ostalo ni bilo veliko mar. Vse skupaj se je nato začelo spreminjati šele z demokratičnimi procesi v Sloveniji.
Mateja Jeraj je izpostavila nenadomestljiv pomen arhivskega gradiva, ko gre za varovanje človekovih pravic. Knjiga zato ni samo pogled v preteklost, pač pa želi tudi pokazati, na kaj bi morali biti pozorni danes. Skrbeti bi nas bi morala premalo razumljena vloga arhivistov in brezbrižnost javnosti pri spreminjanju kazenske zakonodaje, ki ima velik vpliv na življenje ljudi, je povedala.