Arbitražno sodišče bo po sedmih letih in pol, od kar sta tedanji slovenski premier Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor 4. novembra 2009 podpisala arbitražni sporazum, končalo delo. Sporazum je sicer v imenu predsedstva Sveta EU podpisal tudi švedski premier Fredrik Reinfeldt.
S sporazumom, ki so ga slovenski volivci leta 2010 potrdili tudi na referendumu, sta se državi zavezali, da predajata vprašanje meje, ki ga nista bili sposobni rešiti v skoraj 20 letih pred tem, arbitražnemu sodišču. V zameno za sklenitev sporazuma je Slovenija odpravila vse zadržke v procesu hrvaškega približevanja EU, katere članica je Hrvaška postala 1. julija 2013.
V skladu z arbitražnim sporazumom sta obe državi s seznama, ki ga je oblikovala Evropska komisija, izbrali predsednika sodišča in dva člana, nato pa imenovali še vsaka svojega arbitra. Mejo so začeli določati predsednik Gilbert Guillaume ter sodniki Vaughan Lowe, Bruno Simma, Jernej Sekolec in Budislav Vukas. Prvič so se z državama sestali 13. aprila 2012.
Proces je tekel bolj ali manj po načrtih, od predstavitve memorandumov za zagovor svojih stališč in dvojnih odgovorov do končne ustne obravnave, kjer se je v dveh tednih nastopov skoncentriralo vse, kar sta Ljubljana in Zagreb pripravila v podkrepitev svojih stališč.
In ko je sodišče sredi julija 2015 že napovedalo, da bo razsodbo objavilo sredi decembra istega leta, se je zapletlo - čez slaba sva tedna so bili objavljeni prisluhi pogovorov med arbitrom Sekolcem in tedanjo slovensko agentko Simono Drenik. Hrvaška je ocenila, da je s tem prišlo do nepovratne kontaminacije postopka in napovedala enostranski izstop iz arbitražnega procesa in odstop od arbitražnega sporazuma.
Slovenija je temu oporekala in tudi arbitražno sodišče je 30. junija 2016 odločilo, da je Slovenija sicer kršila arbitražni sporazum, da pa te kršitve niso bile takšne, da bi Hrvaška lahko izstopila iz sporazuma in da sodišče ne bi moglo sprejeti končne razsodbe.
Sodišče je tako nadaljevalo delo, sicer v spremenjeni sestavi - po odstopu obeh nacionalnih arbitrov sta njuni mesti zasedla Rolf Einar Fife in Nicolas Michel, ki ju je 25. septembra 2015 imenoval predsednik Guillaume.
V skladu s 3. členom arbitražnega sporazuma morajo arbitri določiti potek meje na morju in na vseh 670 kilometrih kopenske meje, določiti stik Slovenije z odprtim morjem in še režim za uporabo ustreznih morskih območij.
Mejo morajo določiti na podlagi "pravil in načel mednarodnega prava", pri določitvi stika in režima za uporabo morskih območij pa za "dosego poštene in pravične odločitve" lahko upoštevajo še "pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov".
Ključni datum je 25. junij 1991 - noben enostranski dokument ali dejanje po tem datumu naj ne bi imelo vpliva na odločitev arbitražnega sodišča. Sodišče mora tako v bistvu predvsem ugotoviti, kje natančno je na ta presečni datum potekala meja na kopnem, saj je že Badinterjeva komisija leta 1992 potrdila, da so po načelu uti possidetis iuris meje med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami tudi meje med novonastalimi državami.
Na kopnem je tako pravzaprav spornih le nekaj točk, medtem ko se bo meja na morju določila povsem na novo, saj v nekdanji skupni državi na morju meja med republikami ni bilo.
Najtežja naloga arbitrov je tako zagotovo določitev meje na morju in t. i. junctiona Slovenije z odprtim morjem. Tu je tudi srčika spora med državama, ki sta se praktično že takoj sporekli glede prevoda te besede.
Z objavo razsodbe se bo delo arbitražnega sodišča končalo. Državi bosta imeli v skladu z arbitražnim sporazumom nato pol leta časa, da "ukreneta vse potrebno za izvajanje te odločbe, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če bo to potrebno".
Slovenija obljublja, da bo svojo domačo nalogo naredila in določila sporazuma uresničila. Hrvaška po drugi strani napoveduje ravno obratno in celo svari, da implementacije sodbe ne bo dovolila.
V Ljubljani zaenkrat zatrjujejo, da bo "bitka" za implementacijo očitno potekala na dolgi rok. Vodilo Slovenije v odzivih bo postopnost, legalnost, sorazmernost in potrpežljivost, nikakor pa ne prisila. Predvsem pa bodo v prvi vrsti pomirili in poskrbeli za ljudi, ki jih bo sodba sodišča morda neposredno zadevala.
