Današnji položaj delavcev je težak in izrazito negotov, je v pogovoru za STA pred praznikom dela ocenil predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Mnogo jih ne ve, kaj bo jutri ali naslednji mesec. Po izbruhu krize se je močno povečala intenzivnost dela, četudi so obremenitve večje, pa so plače ostale iste, pogosto najnižje. "S to plačo ne moreš živeti dostojnega življenja. In to je problem," je prepričan.
Po njegovih besedah je na udaru več delavskih pravic, med njimi delovni čas. "Nekateri lastniki kapitala jemljejo delovni čas kot nekaj zasebnega, njihovega. Nekaj, čemur delavci ne smejo nasprotovati, čeprav je tu zakonodaja nedvoumna. Ustvarja se vzdušje, da je povsem normalno, da delaš 12 ur in več. Tisti, ki ne sprejema nadurnega dela v ekstremnih oblikah, pa je nekaj motečega v podjetjih. Vse to vpliva na zdravje ljudi, na odnose v družinah," je opozoril.
Sindikalni boj, tako Semolič, je težji v zasebnem sektorju, saj je tam na tisoče lastnikov, tako da zahtev ni mogoče usmeriti na eno točko kot v javnem sektorju, kjer je delodajalec eden. Poleg tega jo je zasebni sektor v krizi odnesel slabše kot javni, saj je bilo v gospodarstvu izgubljenih mnogo delovnih mest. A tudi položaj javnih uslužbencev ni idealen. "Upam si trditi, da je v javnem sektorju več primerov mobinga, več stresa, ki tudi uničuje zdravje delavk in delavcev," je ugotovil.
Za zmanjšanje obsega delavskih pravic krivi neoliberalizem. "Dejstvo je, da so v EU in posledično tudi v Sloveniji zahteve po strukturnih reformah zahteve, ki jih mnogi politiki izrekajo kar tako, namesto 'Dober dan!', sinonim za zmanjševanje delavskih pravic," je zatrdil. A določene pravice so ostale, denimo delo sindikatov, je dodal.
Idealno sicer v tem smislu po njegovem mnenju ni nikjer v Evropi. V Španiji in Grčiji je po njegovi oceni še slabše, tudi države na severu niso Indija Koromandija, a je tam vendarle bolje. "Pri nas smo šli po poti ekstremnega varčevanja, reševanja javnih financ z radikalnim posegom v socialne pravice. Mi smo strukturne reforme, ki so nam bile vsiljene iz evropskih institucij, jemali kot čisto zlato, medtem ko jih v nekaterih drugih državah niso," je pojasnil. Kot pozitiven primer navaja Avstrijo, ki se je na krizo odzvala z zvišanjem plač in socialnih pravic ter se k rasti hitro vrnila prek večje porabe.
Sindikati že vse od povratka Slovenije h gospodarski rasti pozivajo, da morajo boljše razmere občutiti tudi delavci. A do tega preobrata še ni prišlo, je kritičen prvi mož ZSSS. Del bogastva, ki nastaja, se mora pravično porazdeliti v obliki višjih plač in pokojnin, je vztrajal.
Pri tem ga posebej ga jezi, da so delodajalci pozabili na krizno retoriko, da "smo vsi na isti ladji". "Ko je kriza, pravijo ne, ker je kriza, ko je konjuktura, pravijo ne, ker moramo biti pripravljeni na novo krizo. Skratka, za delitev dobička, dividend, davčne oaze, je vedno pravi čas, za delavske plače pa nikoli," je dodal.
Da so nizke plače velik problem Slovenije, po njegovih besedah kažejo tudi opozorila delodajalcev, da je kar naenkrat težko dobiti delavce, saj jih vse več odhaja v tujino.
Na vprašanje, zakaj potem nasprotuje socialni kapici, pa odgovarja, da s tem ne bi pridobili inženirji in mladi raziskovalci, temveč najbogatejši, saj bi kapica v poštev prišla šele pri plačah nad 10.000 evri.
Posledično zmanjšanje prilivov v pokojninsko in zdravstveno blagajno bi pomenilo zmanjšanje pravic iz javnega zdravstva in nižje pokojnine, hkrati pa še krepitev zasebnega zdravstva, ki bi si ga spet lahko privoščili le najpremožnejši, je zatrdil. "Socialna kapica je piarovsko verjetno velik dosežek delodajalcev, kajti večina ljudi si še vedno, ko sliši to besedno zvezo, predstavlja nekaj ljubkovalnega in delavcem prijaznega," je ugotavljal in dodal, da je anketa pred časom pokazala, da je veliko ljudi mislilo, da je to kapica, ki jo poceni delajo na Kitajskem.
Kaj pa davčna reforma, bi lahko bila del preobrata v korist delavcev? Lahko, je menil Semolič, a ne na področju socialnih prispevkov. Bi se pa dalo po njegovem mnenju ukrepati na področju dohodnine, tako da bi razbremenili "davčni lijak tistih, ki imajo podpovprečne delavske plače". Takih je kar tri četrtine. Še vedno pa ostaja tudi možnost zvišanja davka od dohodkov pravnih oseb, ki je v Sloveniji med najnižjimi v Evropi, je ponovil staro idejo ZSSS.
Spregovoril je tudi o predlagani delovni reformi, pri čemer ostro nasprotuje ponovnim zahtevam delodajalcev po posegu v zakon o delovnih razmerjih v smer širjenja razlogov za odpoved delovnega razmerja. "Znova se vztraja, da bi uvedli razlog porušenega zaupanja. Če bi to sprejeli, bi se pravna varnost delavk in delavcev dramatično poslabšala. Pogodba o zaposlitvi ni najemna pogodba, ki bi delodajalcu omogočala, da počne, kar hoče. Delavec ni blago," je posvaril. "Bilo bi zelo slabo, če bi vlada tu pokleknila," verjame.
"Če pa je kaj rigidnega, preveč zaščitenega na trgu dela, je to trg menedžerjev, članov uprav. Ti gospodje pa so izjemno drago zaščiteni. Premnogi za nekaj mesecev dela, ali bolje, nedela, dobijo ekstremno visoka nadomestila. Gre za številke, o katerih lahko delavke in delavci po 20 letih dela, ko ostanejo brez službe, samo sanjajo," je bil oster.
Bolj je naklonjen predvidenim spremembam zakona o inšpekciji dela, ki med drugim predvidevajo ukrepe za zmanjšanje prekarnosti, pozdravlja pa tudi nekatere rešitve v osnutku novele zakona o urejanju trga dela, sploh tiste, ki predvidevajo spodbude za brezposelne z nizko izobrazbo.
Tistim, ki trdijo, da imajo sindikati preveliko moč in da se v Sloveniji konsenz med socialnimi partnerji išče že glede vsakega zakona, predsednik največje sindikalne organizacije v državi očita poenostavljanje. "Imamo določen vpliv, ne pa usodnega," je ocenil. Ugotavljal je tudi, da se pogosto želi nanje prevaliti odgovornost za vse, "tudi za vremensko napoved". Hkrati je zanikal, da želijo posegati na vsa področja, saj da se zavedajo, da za to niti niso usposobljeni.
Strinja pa se z ugotovitvami nekaterih, da je v Sloveniji ogromno reprezentativnih sindikatov in da to lahko otežuje socialni dialog. "Pri nas je veliko individualizma, vsak je na nekem svojem vrtičku. Žal več sindikatov še ne pomeni več delavskih pravic," je navedel.
Semolič si sicer glede na svoje dolgoletne sindikalne izkušnje upa trditi, da sindikati še vedno opravljajo svojo osnovno nalogo in da bi bile razmere v Sloveniji, če jih ne bi bilo, "mnogo mnogo slabše". Upad članstva je pripisal propadom podjetij in panog ter razmahu prekarnih oblik dela, četudi bi si želel, da bi bilo članov več, pa ga to ne skrbi.
Sicer pa ostaja pri napovedi, da 4. oktobra, ko bo kongres ZSSS in se mu po 26 letih izteče mandat, ne bo več kandidiral za mesto predsednika ZSSS. V tem času je, kot je povedal, doživel vzpone in padce. Med pomembnejšimi dosežki je izpostavil tudi padec pokojninske reforme v času vlade Boruta Pahorja, med neuspehi pa razvoj dogodkov na področju privatizacije po osamosvojitvi.
Najresnejša kandidatka za njegovo naslednico je predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije Slovenije (SKEI) Lidija Jerkič. O njej je dejal, da izjemno uspešno vodi SKEI in da si ne bo lastil pravice, da bi ji dajal recepte.
Sam se bo po upokojitvi včlanil v Sindikat upokojencev Slovenije pri ZSSS, še več časa pa bo, če bo to mogoče, namenil športu. Že zdaj se veliko ukvarja s karatejem, tai chijem in tudi tekom. "Vse bo odvisno od zdravja," je zaključil.
