Zdravstvena politika ne more biti ne leva ne desna, je lahko le politika, ki je koristna za bolnike, je poudaril nekdanji generalni direktor ljubljanskega onkološkega inštituta Janez Remškar.
Na podlagi večletnih izkušenj dela na ministrstvu za zdravje je dejal, da se je vsak minister trudil nekaj spremeniti, rezultatov pa ni bilo. Kot je med drugim nanizal, na področju kakovosti nismo naredili ničesar, nujni so standardi, uvesti je treba resno kontrolo opravljenega dela, kakovosti in varnosti za bolnike ter narediti jasno mrežo na primarni in sekundarni ravni. Tudi o stabilnem financiranju po njegovem mnenju zdaj ni mogoče govoriti in je skregano s pametjo, "da zavarovalnica ne sme imeti izgube, bolnišnice pa jo lahko imajo".
Sistem financiranja ne stimulira izvajalcev storitev, da bi bili učinkoviti, je opozoril ekonomist Igor Masten. Tudi predlaganih zakonskih sprememb ne vidi kot korak v pravo smer, saj gredo v smeri centralizacije. Poudaril je, da mora biti zdravstvo ustrezno regulirano, a potrebe po regulaciji ne gre mešati s centralizacijo. Po njegovem tudi ne predlagaš davčne reforme, če hočeš reševati zdravstvo, predlagani zakon pa ima dominantne karakteristike davčne reforme.
Najprej rabimo realne ocene, ki pa jih danes ni, je izpostavil nekdanji zdravstveni minister, poslanec DeSUS Tomaž Gantar. "Predlogov, ki so trenutno na mizi, v takšni obliki ne moremo sprejeti," je dejal. V veliki meri jih bo treba spremeniti in dopolniti, boji pa se, da časa zmanjkuje. Po njegovem mnenju bi morali dati na mizo številke, pogledati, koliko sredstev lahko zberemo in kaj lahko naredimo na solidaren način, kje pa bodo potrebna zasebna sredstva. Prepričan je, da bi večina državljanov razumela, če bi postavili karte na mizo in povedali, kaj si lahko glede na gospodarsko moč privoščimo.
Sredstva za zdravstvo so omejena, nemogoče je vsem zagotoviti vse, ni tako bogate države, se je strinjal tudi žilni kirurg Andrej Šikovec, ki je pred odprtjem svojega kirurškega centra. Vprašal je, odkod strah pred privatnimi sredstvi, ki jih je nekdo pripravljen vložiti v zdravstvo. "Če bomo delali stvari kot doslej, bodo tudi rezultati enaki," je dodal.
Da krepimo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), namesto da bi mu razbili monopol, je po prepričanju zobozdravnika Jureta Poglajna napačna smer. "Ne more biti nekdo tožnik, sodnik, arbiter in plačnik, vse v isti osebi," je opozoril in dodal, da se je to že doslej ob manjših pristojnostih izkazalo za slabo. Kot nesprejemljivo je označil tudi normiranje pravic osnovnega zdravstvenega zavarovanja v podzakonskih aktih. Postavljanje zasebnih zdravnikov v javni mreži v neenakopraven položaj z zdravniki v javnih zavodih pa je po njegovem mnenju ustavno sporno.
Po besedah nekdanjega generalnega direktorja ZZZS Franca Koširja rabimo celovite strukturne spremembe v sistemu zdravstvenega varstva in zavarovanja. "Zdravstvene zavode bi morali organizacijsko, kadrovsko in statusno prilagoditi sedanjim potrebam. Za takšna in drugačna stanja niso krivi direktorji in tudi ne zdravniki in medicinske sestre. Sistemsko je zadeva postavljena tako, da pravzaprav ne more biti učinkovita, je ugotavljal.
Košir pričakuje, da bo politika zmogla narediti korak naprej, da bo dala večjo veljavo zasebnemu delu, novi organiziranosti in zavarovancem jasno opredelila pravice, ki jim pripadajo iz javnih sredstev, in tudi tiste, ki jih bodo financirali iz zasebnih sredstev.
Imunolog Alojz Uhan je dejal, da so bila tri leta izgubljena za nekaj, kar se je vedelo vnaprej, da je v sistem treba vložiti približno 300 milijonov evrov. A slabo je, ker bo to le navodilo za naslednjo vlado, ki lahko tega ne bo sprejela ali pa bo znova minilo leto, dve, preden bo začela z ukrepi. Sicer je tudi Ihan ugotavljal, da se gre v nek državno monopolen sistem. Avtoritarna linija vodenja, čeprav na nek način bolj operativna, pa je po njegovem mnenju skrajno nevarna, ker bosta praktično o vsem zdravstvenem denarju brez varovalk odločala le dva človeka, zdravstveni in finančni minister.
