Po mnenju Odbora 2015 je iz odločbe ustavnega sodišča jasno razvidno, da so bile njihove navedbe in opozorila na kršitve človekovih pravic v zadevi Franc Kangler upravičene in jim je sodišče pritrdilo. "Ustavno sodišče je v svoji odločbi nedvomno ugotovilo, da mora policija po uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov predati vse izsledke okrožnemu državnemu tožilcu, le ta pa naprej preiskovalnemu sodniku," so zapisali v odboru.
Po njihovih navedbah se je v Kanglerjevem primeru ugotovilo, da je mariborska kriminalistična policija 23. julija 2010 podala poročilo o uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov, takratna vodja mariborskega tožilstva Elizabeta Györkös pa ga je tri dni kasneje predala preiskovalnemu sodniku Janezu Žirovniku v preizkus. Od tega trenutka bi se morali vsi izsledki iz prikritih preiskovalnih ukrepov po odločbi ustavnega sodišča hraniti na sodišču. A so takratni Kanglerjev zagovornik Marko Bošnjak in Odbor 2015 ugotovili, da je policija zadržala originale in tožilstvu predala kopije, kar je v nasprotju z določbami ZKP. Mariborsko tožilstvo pa je šele čez leto dni preiskovalnemu sodniku dostavilo, po njihovih navedbah originale prikritih preiskovalnih ukrepov, so še navedli.
Na policiji so opozorili, da je po ugotovitvah ustavnega sodišča v neskladju z ustavo (le) prvi odstavek 154. člena zakona o kazenskem postopku, ki pa ne določa ravnanja policije, ampak hrambo podatkov, posnetkov,... na sodišču. Ni pa sodišče ugotovilo, da bi bil v nasprotju z ustavo 153. člen zakona, ki med drugim določa ravnanje policije in tožilstva z gradivom po prenehanju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov.
Kot pomembno so na policiji izpostavili ugotovitev ustavnega sodišča, da ne držijo trditve predlagateljev o nejasno urejenih rokih predaje izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov s strani policije. Po odločbi sodišča tudi ni prepričljiv očitek predlagateljev, da so nedoločeno urejene okoliščine, ko se morajo izsledki ukrepov uničiti, so zapisali.
Pri tem so zagotovili, da tako policija kot državno tožilstvo in preiskovalni sodnik, ki tudi ob tem ves čas nadzirata policijo, "upoštevajo zelo pomembna načela zakonitosti, subsidiarnosti, sorazmernosti in časovne omejenosti".
"Iz vsega navedenega torej izhaja, da so razni zapisi in komentarji na družbenih oz. spletnih omrežjih s tem v zvezi zavajajoči, neresnični in tudi ne odražajo odločitve ustavnega sodišča. Policija je tudi v tem primeru ravnala v skladu z vsemi zgoraj omenjenimi načeli, tudi z načelom zakonitosti - kar pomeni, da je ravnala tako, kot to materijo določa 153. člen zakona o kazenskem postopku, za katerega neskladnost z ustavo ni bila ugotovljena," so izpostavili. Zato bi bilo po njihovem mnenju neresno, če bi na tej podlagi komentirali poziv k odstopu generalnega direktorja policije.
Zahtevi za oceno ustavnosti 153. in 154. člena zakona o kazenskem postopku sta ločeno vložila državni svet ter skupina 31 poslancev, ki so jo sestavljali poslanci SDS, NSi, nepovezane poslanske skupine in poslanec italijanske narodne skupnosti Roberto Battelli.
V državnem svetu (DS) so v odzivu na odločbo ustavnega sodišča zapisali, da so zadovoljni, ko jim ustavno sodišče v celoti ali delno pritrdi, saj so s tem prispevali k oblikovanju kakovostne zakonodaje, ki je v skladu z ustavo. Da jim je sodišče dalo prav, veseli tudi SDS.
"Veseli smo, da nam je ustavno sodišče dalo prav in da tudi v drugih primerih ugotavlja pravilnost naših pripomb, da je zakonsko besedilo premalo določno, še zlasti zato, ker gre za zakon o kazenskem postopku. Takšne nejasnosti in premalo določno besedilo zakona ustavno sodišče ugotavlja tudi v nekaterih členih, kjer sicer v izreku neustavnosti ni ugotovilo," je opozoril poslanec SDS Branko Grims.
Dodal je, da se je ustavno sodišče očitno samoomejilo na rešitev, ki ne pomeni prekinitve ali dejanske ovire postopkov, ki so že v teku in je zato zahtevalo samo dopolnitev prvega odstavka 154. člena zakona o kazenskem postopku glede točne definicije namena.
V SDS od vladajoče koalicije, ki ima v rokah tako pristojno ministrstvo kot zadostno število glasov, pričakujejo, da sodbo v roku, ki ga je določilo ustavno sodišče, tudi uresniči.
Po odločbi ustavnega sodišča je v neskladju z ustavo prvi odstavek 154. člena zakona o kazenskem postopku, ki določa, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis - in sicer je v neskladju zato, ker ne določa namena hrambe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov.
