S sprožitvijo 50. člena je po 44 letih "zakonske zveze brez ljubezni" stekel ločitveni postopek med Londonom in Brusljem. Britanska vlada je morala sprožiti postopek v skladu s pogodbo o EU v luči referenduma 23. junija lani, na katerem je 51,9 odstotka Britancev glasovalo za izstop iz unije.
Izstop države iz unije ureja 50. člen pogodbe o EU, ki je bil uveden z lizbonsko pogodbo leta 2009. Ta določa, da se lahko vsaka država v skladu s svojimi ustavnimi določili odloči za izstop. Po sprožitvi 50. člena in do izstopa zanjo veljajo pogodbe EU, a ne more sodelovati v procesu odločanja.
Država, ki želi izstopiti iz EU, mora o svoji nameri najprej uradno obvestiti Evropski svet, ki nato pripravi smernice, na podlagi katerih se unija pogaja ter sklene s to državo sporazum, v katerem opredeli pogoje za njen izstop ob upoštevanju okvira prihodnjih odnosov med stranema.
Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je danes, potem ko je iz rok britanskega veleposlanika pri EU Tima Barrowa prejel uradno pismo britanske premierke Therese May, napovedal, da bo v petek državam članicam posredoval smernice za pogajanja z Veliko Britanijo, ki jih bodo voditelji EU27 potrjevali na vrhu 29. aprila.
Smernice bodo vključevale tudi tri področja, o katerih se želi EU najprej pogajati. Gre za račun, ki ga bo morala Velika Britanija plačati ob odhodu, pravice državljanov EU v Veliki Britaniji in mejo med Irsko in Severno Irsko.
Po vrhu konec aprila bo Evropska komisija objavila priporočila za pogajanja. Ta priporočila morajo potrditi članice. Šele ko bodo smernice potrjene, bo evropski pogajalec Michel Barnier dobil mandat za začetek pogajanj, ki bodo verjetno stekla maja ali junija.
Barnier je pred dnevi ocenil, da pogajanja ne bodo enostavna, je pa prepričan, da morajo potekati transparentno. Z britansko stranjo bo moral doreči tudi povsem praktične zadeve, kot je jezik pogajanj.
Po njegovi oceni bi se lahko pogajanja najhitreje končala oktobra 2018, nakar bodo morali dogovor potrditi v britanskem in evropskem parlamentu ter voditelji EU.
50. člen lizbonske pogodbe določa, da pogodba o EU in pogodba o delovanju EU v državi, ki se odloči za izstop, prenehata veljati z dnem, ko začne veljati sporazum o izstopu, ali dve leti po tistem, ko država izrazi namero o izstopu. Dveletno obdobje je mogoče podaljšati, če se za to soglasno odloči Evropski svet v dogovoru z državo, ki želi izstopiti. Če dogovora o podaljšanju pogajanj ni, pogodbe EU za to državo prenehajo veljati.
Čeprav pogodba EU predvideva dveletno obdobje za pogajanja o pogojih izstopa, bi lahko ta trajala mnogo dlje, opozarjajo poznavalci. Nihče namreč ne ve, kako bo postopek potekal, saj 50. člen ni bil še nikoli uporabljen.
Britanska premierka Theresa May je januarja napovedala "čisti brexit", torej popolno ločitev Otoka od struktur EU. Kot je dejala, bo Velika Britanija ob odhodu iz povezave zapustila tudi enotni trg, ker želi omejiti prihod priseljencev iz EU.
Si pa, kot je poudarila v današnjem pismu, z unijo želi novega dogovora o prostotrgovinskem sporazumu ter sklenitev partnerstva. Zavzema se za to, da bi pogajanja o ločitvenem sporazumu in novem statusu tekla sočasno.
Barnier je medtem že večkrat poudaril, da se bodo najprej pogajali o pogojih izstopa in šele nato o morebitnem novem sporazumu.
Odhod Velike Britanije iz EU bo pomenil tudi konec njenih prispevkov v EU. Velika Britanija je neto plačnica, njen prispevek je bil v letu 2014 enajst milijard evrov. Preostale članice se bodo morale zaradi njenega izstopa dogovoriti, kako si bodo porazdelile breme britanskega prispevka v proračun.
EU sicer vztraja, da Velika Britanija pred odhodom poravna svoje račune v EU oz. v celoti izpolni finančne obveznosti, ki jih je sprejela v času članstva. Po nekaterih navedbah naj bi se višina proračunskih obveznosti Velike Britanije ob odhodu gibala okrog 60 milijard evrov.
Razjasniti bo treba tudi status in pravice okoli dveh milijonov Britancev, ki živijo in delajo v državah članicah unije, pa tudi status evropskih državljanov, ki živijo in delajo na Otoku. Enostransko dovoljenje Velike Britanije za približno tri milijone državljanov EU v Veliki Britaniji Mayeva zavrača in zahteva podobno garancijo za britanske državljane v državah EU.
Velika Britanija bo prva država, ki bo izstopila iz EU.
Pogosto se sicer kot prvi primer izstopa iz povezave omenja Grenlandija, ki se je na referendumu leta 1982 odločila izstopiti iz takratne Evropske gospodarske skupnosti. Vendar Grenlandija ni bila suverena država, temveč avtonomno ozemlje v okviru Danske, ki pa je od leta 1973 članica EU. Pogajanja o izstopu so trajala tri leta.
Če bo Velika Britanija v prihodnosti znova hotela postati članica unije, bo morala ponovno zaprositi za članstvo.
