V Skupnosti občin Slovenije (SOS) kot najpogostejši razlog za slabo vzdrževane, včasih tudi propadajoče objekte v občinski lasti navajajo pomanjkanje proračunskih sredstev zaradi drugih prednostnih nalog, kot so vodovodi, kanalizacije, energetske obnove šol, vrtcev ipd. Kot so povedali za STA, so občine zaradi nizkih proračunov primorane tehtati med posameznimi naložbami, izberejo pa tiste, ki imajo neposreden vpliv na dobrobit prebivalcev.
Občine so zaradi izpada sredstev iz naslova povprečnine, ki bi morala kriti financiranje z zakonom določenih nalog, zmanjšale tudi financiranje nekaterih drugih nalog. Vprašanje financiranja občin pa je tudi tesno povezano z investicijsko močjo občin in sredstvi za sofinanciranje investicij po zakonu o financiranju občin - tudi ta so nižja, kot bi morala biti, so pa bistvenega pomena za razvoj in vzdrževanje javne infrastrukture, so opozorili na SOS.
V Združenju mestnih občin Slovenije (ZMOS) pa so za STA povedali, da je občinam vedno v interesu, da so objekti v njihovi lasti v uporabi in da se v njih izvajajo aktivnosti, ki pripomorejo k urbanemu razvoju in privlačnosti mesta. Dodali so, da občine pogosto tudi skušajo pridobiti lastništvo propadajočih objektov - tako od zasebnih lastnikov kot od države - da bi jih lahko prenovili in reaktivirali.
Sicer pa po njihovem prepričanju večjo težavo predstavljajo propadajoči objekti v zasebni lasti, zlasti ko gre za nerešena lastninska vprašanja ali ko objekti predstavljajo zaščiteno kulturno dediščino in bi bila njihova obnova zato dražja.
Občine se raje odločijo za spodbude kot prisilne ukrepe
Na ZMOS so pojasnili, da novela zakona o graditvi objektov na pobudo občin vključuje pravno podlago, ki občinam omogoča sprejem občinskega odloka, s katerim lahko določijo pogoje za izvedbo nujnih vzdrževalnih del namesto lastnika. Gre za primere, ko objekti v zasebni lasti, običajno v mestnih središčih in na drugih urbanistično pomembnejših lokacijah, propadejo do te mere, da ogrožajo javno varnost, kazijo okolico in tako negativno vplivajo na širše okolje. Tovrstne občinske odloke so med drugim sprejele mestne občine Celje, Koper, Murska Sobota in Slovenj Gradec.
Ti odloki so možnost v skrajni sili, da občine prisilijo zasebne lastnike k izvedbi vzdrževalnih del. Če lastniki tega ne storijo v predpisanem roku, se lahko opravi izvršba za nedenarno obveznost po drugih osebah v skladu s predpisi o splošnem upravnem postopku. V primerih, ko občine za izvedbo vzdrževalnih del same založijo sredstva, lahko pridobijo na objektu hipoteko v višini stroškov izvedbe vzdrževalnih del. Ob tem v ZMOS dodajajo, da je v praksi takšno ukrepanje zapleteno in dolgotrajno.
Ker lastniki pogosto ne razpolagajo z izterljivimi sredstvi, stroški sanacije ostanejo na lokalni skupnosti, tudi če bi ta od lastnika želela izterjati dolg. Zato se lokalna skupnost za takšen skrajni ukrep odloči le izjemoma oziroma v primerih, ko načelo sodelovanja s posameznikom ne deluje več, pa so zapisali na SOS.
Na ZMOS so še povedali, da tako zakonsko ureditev sicer poznajo tudi številne druge evropske države ter poudarili, da je to vedno skrajni ukrep, ki se v praksi izvaja le izjemoma. Ker prisilni ukrepi niso učinkoviti, mestne občine k problematiki degradiranih zasebnih objektov tako najprej pristopijo proaktivno in konstruktivno, s pozitivnimi ukrepi oziroma spodbudami.
Tako denimo v Mestni občini Ljubljana (Mol) sofinancirajo obnovo pročelij in streh, kar preprečuje nadaljnje propadanje stavb, ter spodbujajo lastnike k drugim obnovitvenim delom. Podobne ukrepe izvajajo tudi številne druge mestne občine.
Mol tako spodbuja obnovo spomeniško pomembnih objektov prek sofinanciranja v okviru programa Ljubljana - moje mesto. Na ta način je bilo že obnovljenih več kot 400 stavbnih lupin - streh in pročelij s stavbnim pohištvom spomeniško pomembnih stavb, so navedli v ZMOS. Obnove so zahtevne tudi zato, ker je lastništvo pogosto razdrobljeno in lastniki težko zberejo sredstva zanjo.
Zaradi pomanjkanja lastnih sredstev pa mestne občine v večini primerov za obnovo propadajočih stavb iščejo tudi evropska sredstva, predvsem ko gre za obnovo kulturne dediščine.
Kot so povedali na SOS, imajo sicer pri sanaciji navadno prednost tisti objekti, ki so zaradi zgodovine, lege ali bodoče namembnosti večjega pomena za lokalno skupnost. Tako je denimo v starih mestnih jedrih obnova stavbne kulturne dediščine ne le vizualno smiselna, ampak ima pozitiven učinek tudi na gospodarstvo, posebej turizem. Lokalna skupnost pa se lahko odloči za obnovo neke nepremičnine, ker ji želi dati novo vsebino, ki bo služila prebivalcem, denimo skate parka v starem industrijskem objektu.
Ukrepi, ko propadajoči objekti ogrožajo mimoidoče
Stavbe, ki so zaradi starosti in nevzdrževanja v takem stanju, da lahko ogrožajo premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njihovo okolico, po zakonu o graditvi objektov pomenijo nevarno gradnjo.
Kot so pojasnili na ZMOS, je ukrepanje v pristojnosti gradbene inšpekcije, lastnika stavbe pa se lahko kaznuje za prekršek. Lastnikom odgovornejši odnos do vzdrževanja svoje lastnine narekuje tudi obligacijski zakonik, ki določa, da so odgovorni za škodo, ki nastane, če se denimo poruši ali odpade del stavbe.
Ker je ukrepanje v primerih nevarnih gradenj v pristojnosti države, občinska zahteva po izvedbi vzdrževalnih del ni možna. Mestne občine v takih primerih na lastno pobudo le izvedejo nujne ukrepe za zaščito javne varnosti, kot so ograditev objekta, preprečevanje zadrževanja v neposredni bližini ipd. Tovrstne ukrepe običajno izvedejo na lastne stroške.
Če je objekt v občinski lasti, pa mora seveda občina izvesti nujna vzdrževalna dela, dodajajo na SOS.
STA bo sicer v naslednjih tednih objavila niz vesti o nekaterih primerih opuščenih objektov v različnih krajih po državi.
