Slovenija ima že nekaj let star mandat, a razprava je od takrat precej napredovala, bilo je kar nekaj zasukov in novih poudarkov. Trenutno smo na točki, ko se moramo še enkrat posvetovati z državnim zborom in dobiti nov mandat, je povedal Renčelj.
Novo posvetovanje z DZ je po njegovih navedbah pričakovati kmalu, konkretnejši pa državni sekretar ni bil. Naslednja razprava o davku na finančne transakcije se pričakuje ob robu neformalnega zasedanja finančnih ministrov EU 8. aprila na Malti.
Avstrijski finančni minister Hans Jörg Schelling je danes opozoril na kolebanje Belgije in Slovaške ter izpostavil, da Slovenija potrebuje nov mandat. Izpostavil je tudi, da naj bi bila končna odločitev o tem davku znana maja.
Na vprašanje, ali obstaja rok za odločitev, je državni sekretar Renčelj danes odgovoril, da ni določenega nikakršnega posebnega roka, da pa ima ta razprava "zelo dolgo brado in zgodovino", tako da je verjetno v interesu vseh, da se pripelje do konca.
Da naj bi bila usoda tega davka znana kmalu, je februarja v Bruslju napovedala tudi slovenska finančna ministrica Mateja Vraničar Erman. Ministrica je tedaj dejala, da bo marčni sestanek eden zadnjih, odločujočih, potem pa bo treba sprejeti odločitve.
V preteklosti so na finančnem ministrstvu večkrat izpostavili, da bi bili potencialni prihodki od tega davka v Sloveniji po izračunih manjši od prvotno predvidenih in bi komaj pokrili stroške pobiranja davka.
Kljub temu Slovenija za zdaj vztraja v ekipi desetih držav. Ko bodo dobili konkreten kompromisni zakonodajni predlog, pa ga bodo natančno preučili in ponovno v DZ preverili stališče v povezavi s tem, je že pred časom pojasnila finančna ministrica.
V prvotni skupini enajstih držav za uvedbo davka v okviru okrepljenega sodelovanja so bile Avstrija, Francija, Nemčija, Belgija, Portugalska, Grčija, Španija, Italija, Slovaška, Estonija in Slovenija. Nato je izstopila Estonija, kolebala pa je tudi Slovenija.
Uvedba davka na finančne transakcije je bila sprva, na vrhuncu finančne krize, predvidena v celotni uniji, a ker članicam ni uspelo doseči zahtevanega soglasja, so se zanj odločile le voljne države v okviru mehanizma okrepljenega sodelovanja.
Najodločneje je davku vseskozi nasprotovala Velika Britanija, ki se boji bega vlagateljev iz londonskega Cityja, največjega evropskega finančnega središča. V primeru omejene uvedbe davka je London pretil tudi s sodiščem, če bi ta kakor koli vplivala na Otok.
Zagovorniki davka izpostavljajo zlasti argumenta pravične delitve bremen in povečanja odgovornosti finančnega sektorja, ki velja za glavnega krivca za krizo. Nasprotniki pa opozarjajo predvsem na beg kapitala in investicij v davčno ugodnejša okolja.
