V tem primeru bi se postavilo le vprašanje iskanja sredstev za dokončanje projekta, je poudaril Šušteršič, ki je bil na položaju finančnega ministra od februarja 2012 do januarja 2013. Šušteršič je sicer skupaj s takratnim infrastrukturnim ministrom Zvonkom Černačem s Tešem podpisal tripartitno pogodbo o ureditvi razmerij in pogodbo o poroštvu.
"Neke politične volje, ki bi lahko prevladala, da se o projektu še enkrat resno razmisli ali se ga ustavi, po mojem mnenju ni bilo," je dejal.
Kot je poudaril Šušteršič, je bil Teš 6 v času, ko je nastopil ministrsko funkcijo, že zelo daleč v izvedbi, vmes je prišlo do povišanje investicije vrednosti. "Odločitev, ki smo jo morali sprejeti, je bila, ali se da poroštvo države," je poudaril in spomnil, da so zakon za poroštvo v DZ vložili poslanci.
Vlada se je tako po njegovih pojasnilih ukvarjala s tem, kako bodo v njem ustrezne varovalke. "To je bila moja vloga ali vloga vlade v tistem času," je poudaril Šušteršič, ki, kot je dejal, z osnovno pogodbo z Alstomom ni bil seznanjen.
O zavezah - te so zapisane tudi v zakonu o poroštvu - za dano državno poroštvo za 440-milijonsko posojilo, ki ga je pri Evropski investicijski banki (EIB) najel Teš, so pogovori tekli kar nekaj časa, ocena pa je bila, da so s strani HSE zadostna zagotovila, je dejal.
Če poroštva ne bi bilo, potem tudi posojila EIB v tistem delu, za katerega je bilo dano jamstvo, ne bi bilo, ker je tudi EIB imela dvome o projektu, je pojasnil. Tudi če poroštva ne bi bilo, bi bil projekt, glede na podporo v politiko, vseeno dokončan, bi pa bil zaradi iskanja drugih virov financiranja dražji, je ocenil.
Kot je pojasnil, je bil na eni strani zakon o poroštvu in dokumentacija, ki je dajala določene obveze, na drugi strani pa občutek, da s tem projektom nikoli ni bilo vse v redu. Izpostavil je težavnost odločitve za podporo poroštvu in okoliščine, ki so takrat bile - kot je poudaril, je razmišljal, da ne bi podpisal pogodbe o poroštvu.
Kasneje, ko se je ugotovilo, da pogoji niso izpolnjeni, bi država lahko odstopila od poroštva - če pogoji niso izpolnjeni, po Šušteršičevem mnenju to pomeni, da zakon ne velja več.
Posojilo EIB plačuje investitor, država je le dala poroštvo, ki pa je bilo zavarovano, in sicer v smislu, če investitor ne bi odplačeval posojila in bi ga mogla poravnati država, bi bila to terjatev do investitorja za naprej. "Samo poroštvo še ne pomeni direktnega stroška za državo," je dodal.
Šušteršič je komisiji zagotovil, da nanj ni bilo lobističnih pritiskov, bilo pa je veliko javnih in političnih razprav o projektu.
