Drugi paradoks je povezan s tem, da so na papirju bolj liberalni politiki (trojček SD, LDS, Zares) v času uzakonitve kazenskega zakonika dosmrtnemu zaporu ostro nasprotovali. Ko je Janševo vlado nasledila Pahorjeva, se je zato pričakovala hitra ukinitev dosmrtnega zapora, vendar pa se je z njo najprej odlašalo in nazadnje nanjo povsem pozabilo, v Dnevniku piše Peter Lovšin.
Do novih paradoksov je prišlo, ko se je z vprašanjem dosmrtnega zapora nazadnje soočil pravosodni minister Goran Klemenčič. Ko so na pravosodnem ministrstvu med pisanjem predloga novele kazenskega zakonika za mnenje povprašali različne institucije, so se celo tožilci strinjali, da ne bo življenje v Sloveniji nič manj varno, če bo večkratnim morilcem, vojnim hudodelcem in podobnim zločincem grozilo le 30 let zapora. Kljub strinjanju najbolj odgovornih za pregon kriminala pa je sledil politični premislek in ukinitev dosmrtnega zapora je odletela iz predloga novele kazenskega zakonika.
Že prej je bilo mogoče pričakovati, da širše politične volje za odpravo dosmrtnega zapora ne bo. V teh dneh pa je postalo jasno, da v koaliciji ni volje niti za bolj poglobljeno in širšo debato, ki bi podrobneje razčlenila in razčistila, kaj dosmrtni zapor družbi prinaša in kaj ji jemlje, še piše komentator.
