Gospodarske razmere v območju evra so po njegovih besedah precej dobre. Ob tem je spomnil na podatke o gospodarski rasti in brezposelnosti. Območje evra bo po napovedih institucij nadalje raslo. V Sloveniji in Nemčiji so razmere podobno dobre, pri čemer so napovedi za gospodarsko rast v Sloveniji precej boljše, je menil in dodal, da s tem rastejo tudi cenovni pritiski, ki pa so še vedno precej nizki.
"Rast inflacije je posledica nizkih cen v preteklosti in višjih cen nafte," je ocenil in menil, da zaradi inflacije realne obrestne mere padajo, učinek pa je podoben rezu ključne obrestne mere. Grožnje deflacije, ki bi vodila v spiralo padajočih plač, po njegovem ni več.
Ob tem pa se je kot znan kritik ukrepa kvantitativnega sproščanja ECB oz. odkupa državnih obveznic s strani centralnih bank, dotaknil ocene tega ukrepa: "Ne boste presenečeni, če povem, da sem kritičen do nakupov državnih obveznic."
Kot je pojasnil, ti nakupi v območju z enotno denarno politiko ter samostojnimi gospodarskimi in fiskalnimi odločitvami držav brišejo mejo med monetarnimi in fiskalnimi ukrepi, saj vplivajo na stroške zadolževanja. "Evrske centralne banke so največji posojilodajalec v državah območja," je poudaril, s tem pa trgi po njegovem manj disciplinirajo in sankcionirajo za zdrave javne finance neprimerne prakse.
Opozoril je na to, da se ministrom za finance visoke stopnje zadolženosti ne zdijo problematične, kar bo veljajo, dokler bodo razmere na finančnih trgih takšno ravnanje dopuščale. A, kot je povzel besede Johna F. Kennedyja, je treba streho popravljati v sončnem vremenu. "Včasih pa je popravilo potrebno tudi, ko dežuje, če ne želimo trajno škoditi hiši," je orisal.
"Ko bo treba denarno politiko zaradi cenovnih pritiskov zaostriti, bi lahko evrski sistem postal tarča političnih pritiskov, da so visoke ravni dolga z nizkimi obrestnimi merami vzdržne. To pa bi hkrati ogrozilo stabilnost cen," je dejal in poudaril pomembnost neodvisnosti evrskega sistema ter zavedanja, da monetarna politika v skrajnem primeru lahko postane talec fiskalne politike ali finančnih trgov.
Po njegovem imajo politiki v rokah ključ, ki odklepa dolgoročno gospodarsko rast. Zato vsi pozivi k strukturnim reformam. "Tako v primeru Nemčije kot Slovenije se dolgoročni obeti za rast ohlajajo zaradi velikih demografskih sprememb," je izpostavil. Medtem pa analiza OECD kaže, da so se reformni procesi od leta 2013 upočasnili. Čeprav ni za vse enakega recepta, pa le ukrepi za zdrave javne finance in konkurenčni sistem dolgoročno prinašajo rast.
Presežek tekočega računa plačilne plačilne bilance, ki ga imata tako Nemčija kot Slovenija, je ob demografskih pritiskih na mestu. "Kljub temu pa bi bilo narobe ta presežek zmanjševati tako, da bi se sprejemali ukrepi ekonomske politike, ki bi namerno okrnili konkurenčnost nemških podjetij ali pa z bistvenim povečanjem državnega trošenja z zadolževanjem, kot nekateri predlagajo," je menil.
Med ukrepi je omenil tiste za konkurenčnost, inovacije, vlaganje v izobraževanje. Čeprav se zdi, da odprt trg v tem času ni več priljubljen in je treba skrbi javnosti jemati resno, pa po njegovem ograje in izključevanje niso pravi odziv. V času negotovosti se mu zdi pomembno, da se institucionalni okvir monetarne unije naredi še bolj stabilen in zaupanja vreden ter da se najde pravo ravnovesje med odgovornostjo in nadzorom.
Pri tem je menil, da evropski mehanizem za zavarovanje bančnih vlog ni pravi odgovor, na mestu niso niti pozivi za delno delitev dolžniških bremen v območju evra. Tudi zadolževanje prinaša tveganje ne le finančni stabilnosti, temveč tudi gospodarski rasti, zato je menil, da bi potrebovali njegovo bolj učinkovito omejevanje. "Dolg je dvorezen meč; če se ga porabi modro, prinaša blaginjo, če ne, lahko prinese katastrofo," je bil slikovit.
Weidmann je povzel stališče nemške centralne banke, da je treba pretrgati (negativno) povezavo med javnimi financami in reševanjem bank. Glede stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM) pa je med drugim dejal, da nemška centralna banka predlaga dodatno klavzulo pri obveznicah držav območja evra, na podlagi katere bi se dospelost obveznic avtomatsko podaljšala za tri leta, če bi država članica zaprosila za pomoč iz ESM.
