Dodatni stroški, ki jih imajo mestne občine v primerjavi z ostalimi občinami, izhajajo iz financiranja institucij regijskega pomena, ki jih koristijo tudi občani drugih občin, je za STA pojasnil novogoriški župan Matej Arčon, aktualni predsednik Združenja mestnih občin Slovenije (ZMOS). Med temi institucijami izpostavlja zlasti tiste s področja družbenih dejavnosti, predvsem kulture in izobraževanja.
Tako imajo recimo v njihovi občini regijsko knjižnico, v katero zahaja tudi veliko študentov, ki obiskujejo univerzitetne in visokošolske programe na Goriškem. Kot primera pa je Arčon izpostavil tudi Kulturni dom Nova Gorica, ki zagotavlja vrhunsko koncertno ponudbo in pod okrilje katerega sodi osrednja mestna galerija, ter Goriški muzej, ki pokriva območje enajstih občin, sodeluje pa tudi s posamičnimi projekti s slovensko manjšino v Italiji ter razvija še drugo mednarodno sodelovanje z muzeji v sosednjih državah.
Večje obremenitve tudi na komunalnem, zdravstvenem in področju otroškega varstva
Obremenjenost mestnih občin kot regijskih središč je tako v primerjavi z ostalimi občinami bistveno večja. "Večina okoliškega prebivalstva, občanov občin, ki mejijo na mestne občine, seveda gravitira na regijska središča, ki so upravni, gospodarski, izobraževalni in kulturni centri. Gravitacija prebivalstva s širšega območja pa pomeni tudi večjo obremenitev komunalne infrastrukture," je pojasnil Arčon.
Tudi njegov predhodnik na čelu ZMOS, velenjski župan Bojan Kontič je za STA opozoril na storitve, ki jih imajo mestne občine in tudi nekatere druge večje občine tako na področju kulture, kot so knjižnice in muzeji, pa tudi na drugih področjih. Tako denimo več vlagajo v športne objekte, od dvoran do stadionov, pa v zdravstveno infrastrukturo, saj so na primer stroški za ambulanto ali pa večji zdravstveni dom različni.
Kot so izpostavili v Mestni občini Ljubljana (Mol), imajo v mestnih občinah višje stroške tudi zaradi večje vključenosti tako v otroško varstvo, kot v različne oblike pomoči starejšim, zaradi zagotavljanja neprofitnih najemnih stanovanj in bivalnih enot ter sredstev za najemnine.
Živijo v mestu, prijavljeni so v drugi občini
Prav tako so stroški višji zaradi zahtevnejše komunalne infrastrukture (na primer večpasovnih cest s kolesarskimi stezami) in večjega deleža prebivalcev, ki v mestu začasno živijo več kot eno leto, vendar si iz različnih razlogov ne morejo urediti stalnega bivališča in se ne upoštevajo pri izračunu ostanka dohodnine, ki pripada občini.
Da so v mestnih občinah pogosto dlje časa začasno prijavljeni prebivalci, njihova dohodnina pa po kraju stalnega prebivališča pripada matični občini, sta omenila tudi Arčon in Kontič. Slednji je ocenil, da je v njihovem primeru približno osem odstotkov takšnih, ki so tujci in živijo tudi v Mestni občini Velenje.
Po Arčonovih besedah gredo njihovi predlogi glede določitve obsega financiranja mestnih občin v dveh smereh, bodisi bi v formuli spremenili tisti element, po katerem bi prišel bolj do izraza faktor vključenosti izobraževalnega in kulturnega področja, bodisi bi morali uvesti dodaten količnik za mestne občine. Vendar bi te spremembe prišle v poštev samo v primeru, da bi država ustrezno povišala sredstva, ki jih namenja občinam.
Ne želijo jemati majhnim
Arčon namreč poudarja, da mestne občine nikakor ne želijo jemati denarja manjšim občinam, ker se zavedajo, da obstoječa zakonodaja vse več nalog nalaga lokalnim skupnostim, in to tako majhnim kot velikim ter mestnim, kar seveda terja tudi več sredstev. Kontič podobno ob predlaganih spremembah zakona o financiranju občin kot problem izpostavlja, da "gre zgolj za prerazporeditev sredstev".
Primerna poraba se določa po formuli, ki je zastarela in ne odraža dejanskega stanja, pravi Kontič, ki pojasnjuje, da ministrstvo sicer predlaga spremembo, po kateri bi dali večji poudarek najmlajšim in najstarejšim prebivalcem, da bi tako zajeli stroške, ki jih občine zaradi te populacije imajo. Vendar za izvajanje nalog, predpisanih z zakonom, sredstev ni dovolj.
Tudi manjše občine imajo težave s financiranjem nalog. Zato bi po Kontičevem prepričanju morali bistveno spremeniti pristop in v naslednjih letih - meni namreč, da to v zadnjem letu mandata te vlade ni mogoče - spremeniti odnos do lokalne samouprave in se dogovoriti, kaj lokalna samouprava sploh je in kaj v Sloveniji na tem področju potrebujemo. Zgolj prerazporeditev znotraj obstoječega obsega sredstev namreč ne bo privedla do rešitve, ampak le do spora med različnimi občinami.
Kontič tako poudarja, da bo treba celovito pristopiti k reorganizaciji lokalne samouprave in financiranju. So pa sedaj po njegovih besedah večje občine dvakrat kaznovane, ne le s premajhno povprečnino, ampak tudi s tem, da presežek nad primerno porabo zaenkrat ostaja v državnem proračunu, saj se delež dohodnine, ki bi jim pripadla in presega primerno porabo, ne izplačuje.
Razkorak med tem, kar dobijo in kar morajo dati, večmilijonski
V Mestni občini Velenje je po njegovih besedah razkorak med tem, kar dobijo iz dohodnine, in tem, kar morajo nameniti za zakonske obveznosti, štiri milijone evrov. Dvig povprečnine za 3,5 evra na občana, kot ga je predvidelo finančno ministrstvo zaradi posledic dogovora s sindikati javnega sektorja, zanje pomeni povečanje primerne porabe za 100.000 evrov. Z zakonom določene naloge in to, kar bodo dejansko morali poravnati glede na dogovor s sindikati, pa dosega skoraj 150.000 evrov.
V Molu so prav tako preračunali, da predlagano povišanje ne bo pokrilo njihovih višjih stroškov dela. Kot so navedli za STA, povišanje povprečnine za Mol v letu 2017 pomeni za 816.771 evrov višja sredstva iz naslova dohodnine. Obveznosti pa se bodo po njihovih izračunih skupno povečale za približno 6,1 milijona evrov na letni ravni. Stroški dela se namreč ne povečujejo le v mestni upravi, ampak tudi v vrtcih, knjižnicah, gasilski brigadi in javnih zavodih.
Povprečnina je za letošnje leto za vse občine določena pri 530 evrih na prebivalca, s predvidenih povišanjem za 3,5 evra pa bi dosegla 533,5 evra, s čimer se v združenjih občin ne strinjajo. Novela zakona o izvrševanju državnega proračuna, s katero bi določili novo višino povprečnine za letos, naj bi sicer šla v državni zbor predvidoma aprila ali v začetku maja.
Kot so zapisali v Mol, ocenjujejo, da bi bila primerna višina povprečnine za mestne občine 550 evrov. V dopisu, ki so ga iz ZMOS posredovali v okviru razprave o načrtovanih spremembah zakona o financiranju občin, pa so med drugim zapisali, da predlagani popravki sistema financiranja ne upoštevajo v preteklih letih že opravljenih analiz stroškov po občinah. Te so po njihovih navedbah pokazale, da so večje občine v povprečju za 13 odstotkov bolj obremenjene od ostalih občin, zato predlagajo, da se za tolikšen delež poviša izhodiščni količnik za izračun primerne porabe za mestne občine.
Ministrstvo prepričano, da gredo predlagane rešitve v pravo smer
Stališče, da stroški v vseh občinah niso enaki in da so mestne občine bolj obremenjene, na splošno drži, pritrjujejo tudi na ministrstvu za javno upravo. Vendar po njihovih navedbah analize odhodkov občin kažejo, da status občine kot take - naj gre za mestno ali "navadno" - ne igra vloge. Tako ustava kot zakon namreč za mestno občino določata možnost, da bi imela več pristojnosti kot druge občine, vendar se v praksi ta rešitev ni uresničila.
So pa mestne občine praviloma prebivalstveno številčnejše in prav številčnost prebivalcev najbolj vpliva na odhodke občin. Ti so namreč neposredno povezani s storitvami za občane: več kot jih je, večje so obremenitve občine, so za STA zapisali na ministrstvu.
Kot so dodali, predlagana novela spreminja način izračuna primerne porabe občine glede na demografske značilnosti občine in večji poudarek daje najmlajšim in najstarejšim prebivalcem, saj ti dve kategoriji dokazano pomenita večje odhodke občin. Zato ministrstvo ocenjuje, da gre predlagana rešitev prav v smeri, ki jo poudarjajo predstavniki mestnih občin.
