Evropski pravni red je razdeljen na primarno zakonodajo - pogodbe EU, sekundarno zakonodajo - uredbe, direktive in sklepe ter druge predpise, kamor sodijo delegirani in izvedbeni akti.
Z delegiranimi akti lahko komisija dopolni ali spremeni nebistvene dele zakonodajnih aktov EU in tako podrobneje opredeli ukrepe. Komisija tak akt sprejme, če mu Evropski parlament in Svet, torej članice unije, ne nasprotujeta.
Delegiranemu aktu je sicer izjemno težko nasprotovati, saj je za zavrnitev potrebna super kvalificirana večina: 72 odstotkov članic, ki predstavljajo najmanj 65 odstotkov prebivalstva unije. Ali pa absolutna večina v Evropskem parlamentu.
Z izvedbenimi akti pa lahko komisija - pod nadzorom odborov, v katerih pod vodstvom komisije sodelujejo predstavniki držav EU - določi pogoje za enotno uporabo predpisov EU.
Sprejemanje aktov po postopku, v katerem imajo ključno vlogo odbori, je znano tudi pod imenom "komitologija". Sistem komitologije je bil spremenjen z Lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati leta 2009.
Lizbonska pogodba je z 290. členom uvedla delegirani akt. Ta se po novem uporablja za spremembe ali dopolnila zakonodaje, kar se je pred tem opravljalo v okviru komitologije, torej v odborih.
Komisija pričakovano reformo utemeljuje z očitki, da države postopke zlorabljajo, tako da nanjo prelagajo v javnosti nepriljubljene in sporne odločitve. Najbolj znan primer so gensko spremenjeni organizmi, nedavni primer je glifosat.
Ker članice ne morejo sprejeti odločitve, je v skladu s predpisi odločitev prisiljena sprejeti komisija. Komisija se tako počuti kot grešni kozel članic. Namen reforme naj bi bil prisiliti vlade k odgovornosti ter zagotoviti bolj demokratičen in pregleden proces.
Predsednik komisije Jean-Claude Juncker je ukrepanje napovedal v govoru o stanju unije lani septembra, ko je poudaril, da ni prav, da članice prisilijo komisijo k sprejetju odločitve, ko se same ne morejo odločiti. "Spremenili bomo ta pravila, ker to ni demokracija," je dejal.
Možnosti reforme po neuradnih informacijah vključujejo spremembo glasovalnih pravic, tako da se vzdržani glasovi ne bi šteli pri računanju kvalificirane večine v odboru, možnost vrnitve sporne odločitve nazaj v odločanje članicam, posebno shemo večkratnega glasovanja, dokler dogovor ni dosežen, ter posebno obravnavo občutljivih področij, kot sta zdravje in varnost hrane.
Mnogi bruseljski analitiki sicer opozarjajo, da lahko reforma proces še poslabša, povzroči nove probleme ter vnese še več politike v proces, ki bi moral biti tehničen in temeljiti na znanstvenih dognanjih.
"V vsakem političnem sistemu so vzvodi za sprejemanje tehničnih odločitev brez velikih političnih procesov. Težko pa je soditi, kaj je izključno tehnična odločitev in kaj ima politično težo," je za ameriški Politico opozoril analitik think tanka EPC Fabian Zuleeg.
Slovenska izkušnja s teranom je primer druge plati teh procesov. Komisija namreč želi z delegiranim aktom Hrvaški dodeliti izjemo glede terana in tako zaobiti nasprotovanje Slovenije, ki bo zaradi zahtevane super kvalificirane večine akt izjemno težko izpodbila.
Slovenija komisiji očita, da politično občutljivega vprašanja, kot je teran, sploh ne bi smela urejati z delegiranim aktom, ki je namenjen za urejanje tehničnih zadev. Očita ji tudi, da se je za tak način urejanja spora o teranu dogovorila s Hrvaško za njenim hrbtom.
V komisiji so doslej na te očitke dogovarjali, da delujejo povsem v skladu s črko zakona. Reforma, ki naj bi bila predlagana v torek, nima nobene povezave z vprašanjem slovenskega terana, so še poudarili v Bruslju.
