Sedanji nemški predsednik, bivši borec za državljanske pravice v Nemški demokratični republiki, 77-letni Joachim Gauck, je junija lani sporočil, da se zaradi starosti ne namerava potegovati za še en petletni mandat. Gauck je bil prvi predsednik zvezne republike iz nekdanje vzhodne Nemčije.
Vladajoči stranki sta po Gauckovi odločitvi novembra lani ob prizadevanjih podkanclerja Sigmarja Gabriela iz SPD uspeli doseči dogovor o skupnem predsedniškem kandidatu, 61-letnem Steinmeierju, čeprav je to, da na predsedniški stolček v gradu Bellevue sede socialdemokrat, redkost.
Doslej sta bila na najvišjem položaju v državi le dva socialdemokrata in po le en mandat - Gustav Heinemman med letoma 1969 in 1974 ter Johannes Rau med letoma 1999 in 2004, navaja nemška tiskovna agencija dpa.
V Nemčiji ima zvezni predsednik po ustavi le malo politične moči. A kot njen poglavar državo zastopa na domačih in tujih tleh, v obdobjih razklanosti politike pa naj bi deloval kot človek, ki povezuje, in podajal usmeritve.
Predsednika v Nemčiji ne volijo neposredno, temveč ga izbere zvezna skupščina, ki se sestane samo ob tej priložnosti, vsakih pet let oz. v primeru smrti ali odstopa predsednika 30 dni po tem. To se je zgodilo leta 2010, ko je s položaja odstopil Horst Köhler, in leta 2012, ko je odstopil Christian Wulff.
Skupščino sestavlja 630 poslancev bundestaga in enako število predstavnikov 16 nemških dežel, ki niso nujno politiki, temveč na primer tudi znane osebnosti. Kandidat za predsednika mora biti nemški državljan, star najmanj 40 let, predlaga pa ga lahko vsak delegat, kar je teoretično mogoče tudi še pred vsakim izmed treh krogov glasovanja v skupščini.
Kandidat mora za zmago v prvih dveh krogih zbrati absolutno večino glasov delegatov. Če prva dva nista uspešna, sledi tretji krog, ko za izvolitev zadostuje navadna večina.
V zvezni skupščini ima SPD 384 delegatov, CDU/CSU pa precej več, 539. A ker iz vrst konservativcev ni želel kandidirati nihče, so se rdeči in črni na koncu poenotili okrog 61-letnega Steinmeierja. Slednji lahko poleg tega pričakuje še podporo večine Zelenih in liberalcev.
Le stranka Levica, desno populistična Alternativa za Nemčijo (AfD) in Svobodni volivci so v tekmo poslali svoje kandidate. A nihče izmed te trojice - nekdanji frankfurtski finančnik Albrecht Glaser za AfD, profesor politologije Christoph Butterwegge za Levico ter sodnik in televizijski zvezdnik Alexander Hold za Svobodne volivce - nima možnosti za zmago.
Steinmeier bo po izvolitvi, do katere bi lahko prišlo že v prvem krogu glasovanju, za 12. predsednika zvezne republike prisegel 18. marca, na dan marčne revolucije leta 1854, na skupni seji obeh domov nemškega parlamenta, bundestaga in bundesrata.
To ni prvič, da donedavni vodja nemške diplomacije, ki ga je na položaju zaradi predsedniške kandidature pred kratkim zamenjal strankarski šef Gabriel, cilja visoko.
Na parlamentarnih volitvah leta 2009 se je kot kandidat socialdemokratov potegoval za kanclerski položaj, a je nasproti konservativne protikandidatke, kanclerke Angele Merkel, utrpel hud poraz. Nato je bil štiri leta na čelu opozicije, leta 2013 pa se je kot vodja diplomacije vrnil v vlado oz. veliko koalicijo.
Za socialdemokrata, čigar ugled sega prek strankarskih vrst, bo izvolitev na predsedniški stolček krona politične kariere, ki jo je začel v 90. letih minulega stoletja kot vodja urada tedanjega ministrskega predsednika Spodnje Saške Gerharda Schröderja.
Ko je slednji postal kancler, je Steinmeier šest let služil kot vodja njegovega kanclerskega urada. Tedaj je veljal za človeka, ki iz ozadja vleče niti, širše znan pa je Nemcem postal šele po prevzemu položaja vodje diplomacije leta 2005 v prvi vladi Merklove.
Steinmeier uživa ugled tudi na mednarodnem političnem prizorišču, predvsem kot človek, ki se je preizkusil v številnih krizah. Ob tem pa se doma še vedno ni povsem otresel podobe zamišljenega in včasih dolgočasnega birokrata iz kanclerskega urada.
Po velikih govorih ni znan, na predsedniškem stolčku pa bo moral tako kot vsi njegovi predhodniki pustiti svoj pečat. Gauck si je predsedniški mandat zastavil pod geslom Svoboda.
Ob preselitvi v Bellevue bo Steinmeier zamrznil članstvo v SPD, a je njegova kandidatura stranki dala vetra v jadra. Njen šef Gabriel, dosedanji gospodarski minister, je presedlal v dosedanji Steinmeierjev resor, zaradi slabih rezultatov v anketah pa se je odpovedal kanclerski kandidaturi svoje stranke za septembrske parlamentarne volitve.
To mesto kot tudi prvi položaj v stranki je prepustil nekdanjemu predsedniku Evropskega parlamenta Martinu Schulzu. In socialdemokrati po nedeljskem zanesljivem uspehu Steinmeierja sanjajo še o kanclerskem položaju.
Pri tem računajo na t. i. Schulzev učinek. Stranka je namreč po imenovanju Schulza za kanclerskega kandidata v anketah napredovala in v eni izmed njih celo presegla konservativce Merklove. A do septembrskih parlamentarnih volitev je še dolga pot, komentira dpa.
