Neil Gorsuch je na srečanju z demokratskim senatorjem iz Connecticuta Richardom Blumenthalom povedal, da Trumpove izjave o sodnikih jemljejo pogum in strašijo. Previdno kritiko predsednika ZDA je potrdil tudi Gorsuchev tiskovni predstavnik Ron Bonjean.
Gorsucheva izjava je razveselila Trumpove kritike, obenem pa zapletla njihov boj proti predsedniku. Gorsuch je predviden za izpraznjeni sedež konservativne legende Antonina Scalie, ki je umrl lani poleti. Problem je v tem, da je Scalia umrl v času zadnjega leta vladanja predsednika Baracka Obame, ki je na položaj imenoval sodnika Merricka Garlanda.
Republikanci so v nasprotju z ustavo zavrnili glasovanje o Garlandovi potrditvi v pričakovanju izida predsedniških volitev. Demokratska volilna baza zdaj od svojih senatorjev zahteva, da so neusmiljeni in da tako kot so republikanci blokirali Garlanda, oni blokirajo Gorsucha, ne glede na to ali je desničarski skrajnež ali ne.
Gorsucheva sodna preteklost dokazuje, da je konservativen, vendar obenem tudi, da ni ideolog, ki si bi prizadeval za odpravo pravice do splava in druge liberalne pridobitve ZDA v zadnjih desetletjih. Republikanci za Gorsuchevo potrditev potrebujejo 60 glasov večine v stočlanskem senatu, kar jim v primeru enotnosti demokratov, ki imajo 46 oziroma 48 sedežev z dvema neodvisnima senatorjema, ne bo uspelo.
Zaradi tega uvodoma z demokratske strani ni bilo pretiranega navdušenja nad Gorsuchevo obrambo neodvisnosti ameriškega sodstva. Prvič zaradi načela, drugič pa zaradi tega, ker niso prepričani ali gre za izjavo iz prepričanja ali taktiko. Blumenthal je dejal, da mora Gorsuch javno in to brez vsakega dvoma obsoditi Trumpove napade na sodstvo.
Če je kaj držalo skupaj ZDA in Američane, da se ne pobijejo med seboj, kot so se pobijali v času državljanske vojne, je bil to neodvisni sodni sistem, ki so ga spoštovali tako demokrati kot republikanci, ne glede na to, ali so se strinjali z odločitvami ali ne.
Trump je v to ravnotežje prinesel nov razdiralni element že v času kampanje, ko je sodnika v tožbi oškodovancev njegove univerze obtožil, da je proti njemu, ker da je mehiškega porekla.
Ameriški predsedniki se niso vedno strinjali s sodnimi odločitvami, vendar pa si doslej ni nobeden od njih upal nastopiti tako ostro kot Trump. Zveznega sodnika iz Seattla, ki je zamrznil njegov ukaz o začasni prepovedi vstopa državljanom sedmih muslimanskih držav in beguncem v ZDA, je označil za "tako imenovanega sodnika", njegovo odločitev pa za smešno.
Trump je potem udaril še po sodnikih prizivnega sodišča v San Franciscu, ki odločajo o tem ali bo sodnikova odločitev obveljala. Označil jih je za politične sodnike, kar je bilo kot kaže preveč tudi za Gorsucha, ki je Trumpu sicer hvaležen, da ga je predlagal na ameriški sodni prestol.
Trump nima rad, če mu kdo nasprotuje in zanimivo bo opazovati ali bo sedaj udaril tudi po Gorsuchu. Po drugi strani pa je opozicija Trumpu, četudi navidezna, pravi recept za Gorsuchevo potrditev v senatu.
Republikanci lahko sicer tako kot so pred leti demokrati, ko so imeli senatno večino, spremenijo pravila igre in za potrditev vrhovnega sodnika določijo le 51 glasov večine. Vendar pa vodja senatne večine Mitch McConnell te tako imenovane "jedrske možnosti" še ne želi uporabiti. Zaveda se, da se lahko leta 2018, ko bodo kongresne volitve, spet vse spremeni.
