Po signalih iz vrst politike je najbliže nadaljnjim odločitvam le še zakon o državnem odvetništvu, precej bolj oddaljena od tega sta novela zakona o kazenskem postopku in kazenski zakonik. Zakona o kolektivnih tožbah skorajda nihče več ne omenja.
Tako je za zdaj videti, da bo politika, kar zadeva sodstvo v najširšem pomenu besede, letos imela največ dela z iskanjem novega prvega človeka vrhovnega sodišča in prvega človeka vrhovnega tožilstva ter s štirimi novimi ustavnimi sodniki.
Za predsednika vrhovnega sodišča se potegujeta vrhovna sodnika, ki jima nihče vnaprej ne odreka strokovnega in poklicnega poguma, kandidata za generalnega državnega tožilca sta človeka, ki že nekaj časa vodita okrožni tožilstvi, za štiri mesta na ustavnem sodišču se poteguje 23 kandidatov, med njimi je zagotovo nekaj prvokategornikov.
Vendar je prav pri iskanju novih ustavnih sodnikov slutiti največ politično izključujočih izbir. Tudi zato, ker je pretekli krog zamenjave dveh ustavnih sodnikov bolj ali manj potekal po ključu: en naš, en vaš. In tega niti Pahor niti politika takrat nista skrivala.
Zdaj je drugače. Štirje novi ustavni sodniki predstavljajo skoraj polovico sestave ustavnega sodišča. In ve se, kako pomembno njegova vsakokratna sestava kroji družbena pravila, sklene komentatorka.
