IUS-INFO - IUS Kolumne - Novembrske misli
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

28.11.2018

mag. Martin Jančar, sodnik

Novembrske misli

Življenje je tako naneslo, da sem po dolgem času bral razprave in literaturo, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji prava. Če močno poenostavim, se v filozofiji in teoriji prava razprava pogosto vrti okoli tega, kaj sploh spada v pravo in njegovo preučevanje, še bolj pa, ali obstaja neka nujna vsebina ali kriteriji, ki determinirajo ali vsaj verificirajo pravilnost tistih oblastnih odločitev, ki jim dajemo osrednji pravni pomen. Še bolj preprosto, ali je (zlasti, ne pa tudi edino) zakonodajalec tisti, ki pri svoji dejavnosti pravzaprav ni omejen z ničimer drugim kot zgolj z omejitvami, ki mu jih postavljajo drugi zakoni ali ustava. Vrednostno je takšno razumevanje prava nujno izvotljeno, kar posledično omogoča zakonodajo, ki je lahko celo »samovoljna, grozovita in zločinska«, če parafraziram Radbrucha, ki takšno pojmovanje na kratko povzame v Petih minutah filozofije prava.

Glede na bralstvo mi verjetno ni treba pojasnjevati, da se to navadno konča na ločnici med pravnim pozitivizmom in naravnim pravom ter pri debati, ki na tej liniji še vedno poteka. Tisti, ki se nagibajo k ideji, da vendarle obstaja »nekaj več«, kar determinira pojavnost pozitivnega prava, lahko vedno zviška gledajo na tiste, ki se »sprijaznijo« z odvisnostjo od muh vsakokratnega zakonodajalca. Tako lahko vzravnano jahajo na visokem žrebcu moralnosti (ne morem se upreti tej luštkani (nemški) konjski prispodobi) in gledajo nizdol na pozitivistično in s tem nekako obrtno naravnan plebs, ki se do prava vsebinsko – iz takšnih ali drugačnih razlogov ne opredeljuje. Še dodatno se ta vzvišena pozicija zdi utemeljena ob spoznanju, kako (milo rečeno) nenavadne rezultate lahko dajejo demokratični sistemi oblikovanja zakonodajnih teles in odločevalcev.

A kljub temu je mogoče v znanstvenih razpravah avtorjev, ki izhajajo iz razmišljanja, »da je pravo dejstvo in ga je mogoče empirično preveriti in ga nato kot takšnega opisati, razčleniti in ugotavljati povezave, ki so med njegovimi deli« (M. Pavčnik, Zakonsko (ne)pravo), tako še vedno razbrati nekakšno obrambno držo. Ta seveda, glede na vse variacije in korekcije (ali bolje rečeno korektorje), ki ga je to gledanje v pravni misli doživelo po drugi svetovni vojni, niti približno ni potrebna. Zdi se namreč, da je danes večja težava tista vrednota, ki pa ji pravni pozitivizem daje veliko veljavo, in to je pravna varnost. Spreminjanje pozitivnih pravnih aktov, velika dinamika na tem področju, da ne govorim o drugih zadevah, kot je recimo neverjetna zaletavost pri sprejemanju in spreminjanju mednarodnih dogovorov ter odstopanju od njih, posegajo prav v ta segment pravnega pojava.

In na tem mestu bom napravil salto mortale v popularno kulturo, ki je pred kratkim imela svoj velik trenutek ob obisku Jordana Petersona v Ljubljani. Sam nisem uspel obiskati njegovega predavanja, čeprav že dalj časa spremljam njegove nastope in njegovo knjigo tudi priporočam (in že kar nekaj časa pišem v precej pospravljeni sobi). Njegov pristop je v smislu discipline in odgovornosti dokaj podoben pokojnemu dr. Ruglju, ki sem ga po nekem čudnem naključju poslušal že v srednji šoli. Vsekakor je v njegovem delu mogoče najti dovolj opornih točk za reševanje takšnih ali drugačnih problemov v zvezi z življenjem posameznika. In čeprav mi je zadeva všeč, hkrati uživam tudi ob spopadu med njim in Slavojem Žižkom, ker je slednji s svojo pavlihovsko pojavo zanimiv kontrast Petersonu. Tudi dobri dr. Peterson ga zna »pokronati« – popolnoma normalno je, da noben posameznik v sebi ne personificira edine in zveličavne Resnice. Takšen ja pač ta naš človeški rod.

A če se osredotočimo na nekaj drugega v Petersonovem delu – njegova slava se je začela z ostro kritiko zakonodajne rešitve –, lahko nekako najdemo pot nazaj v izhodiščna razmišljanja. Peterson je namreč ostro nasprotoval rešitvam, ki jih je uvedel Zakon o dopolnitvi Kanadske listine o človekovih pravicah in Kazenskega zakonika oziroma natančneje pravilom, ki jih je na tej podlagi uvedla Univerza v Torontu, na kateri Peterson predava kot redni profesor. Ta je sestavila dolg seznam »spolno nevtralnih« oziroma »netradicionalnih« zaimkov: namesto »on« in »ona« so se med priporočili znašli novi, kot so npr. »e« in »ey«, xe, ze, tey, per … Peterson je to zavrnil predvsem kot nesprejemljivo vsiljevanje in s tem omejevanje govora. Sledila je jasnejša in bolj ideološko opredeljena kritika zlasti glede politične korektnosti, svobode govora, še dalje, zaradi kritike »kulturnega marksizma« ustrezna, a verjetno neupravičena umestitev v moderne politične delitve na leve in desne itd.

Različne so smeri in linije, po katerih lahko povežemo izhodiščna razmišljanja z dogajanjem, opisanem v prejšnjem odstavku. Zakonodajalci oziroma politična predstavništva povsod po svetu posegajo na segmente, ki pogosto doživijo močne, recimo temu konservativne, reakcije. Prav zaradi nesprejemljivosti, ki jo ljudje doživljajo na intuitivni ravni, se posledično spremeni razmerje političnih sil, kar lahko privede do še bolj nesprejemljivih posegov v zakonodajo – a tokrat v drugi smeri. Kot sem že omenil v drugem odstavku, so rezultati, ki jih dajejo demokratični sistemi oblikovanja zakonodajnih teles in odločevalcev, v skrajni liniji nato zelo nenavadni. Na srečo lahko ekscese v moderni družbi, zlasti v Evropi, korigiramo kar s pozitivnopravnimi instituti, kot so človekove pravice, opredeljene v Evropski konvenciji, in nam pravnofilozofsko ni treba iti kaj dlje.

Seveda pa je zelo koristno, če – tako kot med drugim svetuje Peterson – hodimo pokončno, govorimo resnico, izhajamo iz tega, da kdo drug ve kakšno stvar, ki je sami ne vemo, in se precizno izražamo. Ob takšnih izhodiščih bo namreč medsebojna interakcija ustvarjala predpogoje tudi za ustrezen normativni diskurz – da po poti še malo zlorabim Jürgena Habermasa.

Koristno pa je tudi, če pobožamo kakšno potepuško mačko, ki jo srečamo ...

mag. Martin Jančar, sodnik
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar, sodnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009
2008
2007