IUS-INFO - IUS Kolumne - Ali imajo vsi otroci v Sloveniji enake začetne možnosti za samouresničitev?
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

16.11.2018

dr. Jernej Letnar Černič

Ali imajo vsi otroci v Sloveniji enake začetne možnosti za samouresničitev?

V slovenski družbi se radi pohvalimo, kako dobro naj bi živeli v eni najbolj (dohodkovno) enakih evropskih družb. Mednarodne raziskave nam istočasno sporočajo, kako dobro je odraščati v Sloveniji. Takšne ugotovitve terjajo, da si postavljamo osnovna vprašanja, med katerimi je tudi, ali imajo vsi otroci v Sloveniji enake začetne možnosti za samouresničitev?

Različne mednarodne raziskave pričajo, da je v Sloveniji dobro odraščati. Denimo po Unicefovi raziskavi o neenakosti blaginje otrok iz leta 2016 Slovenija zaseda visoko deveto mesto (str. 12). Slovenska država si po raziskavi mednarodne nevladne organizacije »Save the Children« iz leta 2017 z Norveško celo deli prvo mesto na lestvici držav, kjer je otroštvo najmanj ogroženo (str. 3). A v vsakdanjem življenju v slovenski družbi lahko opazimo, da le ni vse tako idilično. Ali imajo otroci, ki se rodijo na različnih koncih Slovenije enake možnosti, da se samoresničijo v slovenski družbi?

V Sloveniji se vsak dan rodi čez 50 otrok. Ali imata otroka, ki se rodita, denimo v Železnikih na Gorenjskem in v Veliki Polani v Pomurju enako možnost, da se življenju opolnomočita? Ali imata otroka, ki se denimo rodita v družini člana uprave ene od največjih slovenskih gospodarskih družb in mame univerzitetne profesorice na največji državni univerzi, ali pa otrok, ki se rodi v družini voznika tovornjaka in mame prodajalke v trgovini, enake možnosti, da se samouresničita v življenju? Predpostavljamo, da gre v obeh primerih za otroka brez zdravstvenih težav, ki bi oviral njun telesni in duševni razvoj, in ki živita v družinah z obema staršema.

Vprašanji se na nanašata na dva različna vidika otrokovega razvoja, javni in zasebni. Javna sfera vsebuje otrokov dostop do osnovnih dobrin, od kakovostnega socialnega in zdravstvenega varstva, izobraževanja, prevoza, dostojnega bivališča, do dostopa do osnovnih potrebščin kot sta hrana in voda. Slovenska država je zavezana, da vsem otrokom kot ranljivim skupinam prebivalstva zagotavlja te dobrine po vsem ozemlju od Železnikov do Velike Polane. Pa vendarle je med obema občinama kar nekaj razlik. Na Gorenjskem je bil leta 2014 delež prebivalcev z visˇje-/visokosˇolsko izobrazbo 27 odstotkov, v Pomurju pa 18 odstotkov (Statistični urad RS, Regije v številkah: Statistični portret slovenskih regij 2016, str. 9). V Pomurju je leta 2016 živelo več ljudi pod pragom revščine kot na Gorenjskem, manj pa je bilo tudi zadovoljnih s svojim življenjem (Prav tam, str. 11). Podobno je bila tudi povprečna mesečna neto plača na Gorenjskem leta 2014 višja kot v Pomurju (Prav tam, str. 12). Po letošnji analizi novinarjev tednika Moje Finance pa je občina Železniki na 4. mestu, občina Velika Polana pa na 201. mestu občin, kjer se najbolje živi v Slovenji (Moje Finance, oktober 2018, str. 37-40).

Slovenska država je v teoriji zavezana, da mora zagotavljati enako kakovostne javne storitve na vseh koncih države. Iz podatkov Statističnega urada RS za zadnje šolsko leto je razvidno, da je v Železniki 16,2 učenca, v Veliki Polani pa 17,8 učencev na šolski oddelek, torej razlike niso velike. A dejstvo je, da se kakovost izobraževanja v različnih osnovnih šolah po vsej Sloveniji razlikuje, čeprav država z zakrivanjem podatkov o rezultatih nacionalnih preverjanjih znanja slednje skuša zakriti. Vendar glas o dobri oziroma slabi šoli se med ljudmi hitro razširi. Država težko zagotavlja enako kakovost storitev po celi državi, saj so kljub enotnem programu odvisne od ljudi, ki izobraževalni program izvajajo.

Drugo vprašanje se nanaša na zasebno sfero. Obe družini iz hipotetičnih družin si prizadevata po najboljših močeh svojim otrokom zagotoviti najboljše. Na kakovost šol, ki ju obiskujejo otroci iz obeh družin, težko vplivata. Razlike se verjetno pojavljajo pri razpoložljivosti in dostopu do obšolskih dejavnosti, od kulturnih in športnih dejavnosti do tečajev tujih jezikov, kjer je veliko pogojeno z globino družinskega proračuna. Verjetno, še pomembnejše pa je, da je razlika v priložnostih, ki jih lahko starša iz obeh družin zagotovita svojim otrokom. Bralci dobro vedo, da je v slovenski družbi uspeh žal izjemno povezan s širino in globino omrežja, ki ga ima posameznik, odvisno od tega ali bo oseba dobila službo, ki jo želi opravljati, pa celo ali bo izvoljena za ustavno sodnico. Tukaj pa prihaja do najizrazitejših razlik med možnostmi otrok v slovenski družbi, da se samouresničijo. Otrok iz prve družine bo imel zato bolj enake možnosti, da bo lahko tako ali drugače izkoristil omrežje svojih staršev, medtem, ko se bo drugi moral veliko bolj potruditi, da bo dosegel enake želje kot prvi otrok.

Kakšne so možnosti za otroški razvoj je zato v veliki meri odvisno od družine, kamor se otrok rodi. Država si sicer mora prizadevati, da zagotavlja primerljive storitve na vsem svojem ozemlju, a slednje vsakokrat v praksi ni tako. Marsikdaj pa je vse odvisno tudi od ljudi, denimo mentorjev na različnih področjih, ki jih otrok sreča na svoji poti. Marsikdo je imel to srečo, da se je zaradi prizadevnih učiteljev usmeril na pravo pot, a drugi spet ne. Na otrokov razvoj vpliva vrsta dejavnikov, na katere država nima odločujočega vpliva, ampak so posledica različnih družbenih-ekonomskih kazalnikov in pogojeni z zrelostjo neke družbe,

Otroci v Sloveniji torej nimajo enake začetne možnosti za samouresničitev, a država si mora prizadevati, da bi se vsaj približala temu idealu. Otrokove možnost so tako pogojene z javno in zasebno sfero, ki določata njegove možnosti, da izkoristi vse svoje talente in potenciale. Marsikaj je seveda pogojeno z družinskim okoljem, kamor se otrok rodi, kot tudi geografskim okoljem, kjer otrok živi. Dostop do in kakovost javnih storitev povsod po Sloveniji seveda nista enaka. Zato bi se država morala bolj prizadevati za enakomeren razvoj vseh svojih regij tudi s pomočjo decentralizacije in dekoncentracije, saj bo le tako zmanjšala razlike v zmožnostih in priložnostih, ki jih imajo otroci iz Železnikov in Velike Polane. To si navsezadnje zaslužijo otroci, ki v različnih družinskih razmerah živijo na različnih koncih Slovenije.
dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012
2011
2010
2009