IUS-INFO - IUS Kolumne - »Nova pojavnost slovenskega sodstva«
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

12.11.2018

Jan Zobec

»Nova pojavnost slovenskega sodstva«

Za Vrhovno sodišče je bil konec prejšnjega meseca razburljiv in zgoščen. Sovpadlo je nekaj zanimivih, med seboj logično povezanih in prepletenih dogodkov. Po naključju se je vse dogajalo ravno okoli evropskega dneva pravosodja, 25. 10.. Najprej je 24. 10. na uradni spletni strani Vrhovnega sodišča vzniknil od nikogar podpisan odziv najviše sodne instance v državi na sodbo ESČP v zadevi Produkcija Plus storitveno podjetje d.o.o. zoper Slovenijo, z naslovom »V zadevi PRO PLUS Vrhovno sodišče poudarja: Spoštujemo tiste odločbe, ki prepričajo z argumentacijo«. S to objavo so nekdo ali nekateri v imenu institucije, torej vseh vrhovnih sodnic in sodnikov razglasili, da Vrhovno sodišče upošteva tiste odločitve ESČP, ki prepričajo z argumentacijo ter da »jih, tam, kjer je to potrebno,« vrhovni sodniki in sodnice »vključujemo v svoje delo«. To pomeni, da je treba sodbe ESČP, ki so po mnenju »vrhovno-sodnega monolita« argumentacijsko neprepričljive, kratko malo ignorirati.

Ni nepomembno, da je ESČP v sodbi, ki je bila povod za arogantno ali pa le slaboumno, v vsakem primeru pa sramotno izjavo, ugotovilo kršitev pravice do poštenega postopka, ker Vrhovno sodišče, ki je v tej zadevi nastopalo kot prva in edina sodna instanca, ni opravilo ustne javne obravnave, čeprav pomeni temeljno konstitutivno prvino konvencijsko varovane pravice do poštenega postopka. A že takoj naslednji dan po objavi tega razglasa je izšla 41-42. številka revije Pravna praksa, v kateri je kot ironija na dan pred tem objavljeno uradno stališče Vrhovnega sodišča do sodb Strasbourškega tribunala zasijal uvodnik predsednika Vrhovnega sodišča z naslovom »S postopkovno pravičnostjo do prenovljene pojavnosti sodstva«, neposredno za njim pa članek vodje službe za razvoj sodne uprave na Vrhovnem sodišču RS, strokovnjaka za postopkovno pravičnost in borca za dvig zaupanja v sodstvo. Nosi naslov: »Kako izboljšati zaupanje v sodstvo s postopkovno pravičnostjo?«. Oba teksta pojeta hvalnico postopkovni pravičnosti, ki da bo, kot pravi predsednik sodišča, slovenskemu sodstvu dala »prenovljeno pojavnost«. V članku, ki sledi predsednikovemu uvodniku, se vodja službe za razvoj sodne uprave trudi razložiti, kako pomembna je postopkovna pravičnost, in ki bi moral nepoučenega ali neinformiranega bralca, če le ni obremenjen z apriornimi predsodki, kot so, kar svojim kritikom očita uvodničar, nekateri oponenti projekta »postopkovna pravičnost«, prepričati, da so prav postopkovna pravičnost in z njo povezani projekti luč na koncu dolgega, temnega sodnega tunela.

Tako kot v stari, izrabljeni šali o luči na koncu tunela, ki je v resnici nasproti vozeča lokomotiva, se je izkazalo, da je ta luč razsvetljena in s postopkovno pravičnostjo ožarjena »vodstvena struktura« najvišje sodne instance – tista, ki je objavila ali vsaj dopustila objavo omenjene sramote, s katero se je zatreslo še kaj več kot le Slovenija. Pa vendar, ad absurdum, njeno početje, četudi se nad njim zgraža celoten juridični svet, prinaša svetlobo. Najsi omenjena struktura sama o sebi misli, da žari zaradi obsedenosti s postopkovno pravičnostjo, v resnici prinaša svetlobo zato, ker razkriva in potrjuje ter še zadnje dvomljivce prepričuje, da je slovensko sodstvo, v tem primeru Vrhovno sodišče, obvladovano in nadzorovano prav s strani te, samopoimenovane »vodstvene strukture«. Ta je tista, ki drži roko nad uradno spletno stranjo Vrhovnega sodišča in ki je vse kaj drugega kot mesto, ki bi obiskovalcu zagotovilo jasne in razumljive informacije o aktualnih precedenčnih primerih. Že vsaj od leta 2014 je zlorabljana kot politično-propagando trobilo izbrancev sodniškega novega razreda. Samo spomnite se na razvpit, s čustvi nabit pogromaški govor bivšega predsednika Vrhovnega sodišča na Dnevih sodstva v Olimju junija 2014, ki je celo večnost visel na spletni strani in ugled sodstva, Vrhovnega sodišča ter njegovega takratnega predsednika zabil v dno. Ali pa postfaktično obvestilo javnosti njegovega naslednika, zdajšnjega predsednika, da nek pol leta star posnetek prikazuje povsem nekaj drugega, kot je tisto, kar je iz njega razvidno. Privatiziranost PR službe Vrhovnega sodišča in privatiziranost, ali, če hočete, ugrabljenost uradne spletne strani te institucije je v zadnjem škandaloznem primeru kulminirala ter pred očmi celotne slovenske in zainteresirane tuje javnosti potrdila dokončno ugrabitev. Nikakor ne verjamem, da predsednik sodišča ne bi vedel, kdo drži roko nad uradno spletno stranjo, ki v korporativistični maniri pridiga v imenu vseh sodnic in sodnikov. Osebno sem prepričan, da je sramotno izjavo objavil ali njeno objavo odobril on sam ter da je to razlog, da je do štirih sodnikov, ki ga sprašujejo, naj pove, kdo jih v njihovem imenu sramoti, prezirljivo ignorantski. Njegov molk o sebi in, kar je še slabše, namigovanje na njemu v vseh pogledih podrejeno SOJ, pove o njem samem in o tem, kdo je odgovoren za objavo, več, kot si misli.

V celotni zgodbi gre še za nekaj drugega. Za igro ironije in pravne hipokrizije. Nazorno pokaže, kako daleč vsaksebi si je na eni strani tisto, v kar vodilna struktura Vrhovnega sodišča investira denar, čas, neizmerne količine energije in čemur namenja vse svoje prioritete, ter na drugi strani več desetletij utrjeni minimalni standardi človekove pravice do poštenega postopka, med katerimi je ključna prav pravica do javne ustne obravnave pred sodiščem polne jurisdikcije, na kateri ima stranka, še posebej, ko to izrecno zahteva – tako kot je v konkretnem primeru zahtevala pritožnica Pro Plus (pa od Vrhovnega sodišča ni dobila niti pojasnila, zakaj obravnave ne bo opravilo), - možnost preizkušati sporne dejanske ugotovitve. Bralec naj presodi, koliko prepričljivosti je v s postopkovno pravičnostjo prepojeni »prenovljeni pojavnosti« sodstva, ki ne priznava sodbe Strasbourškega sodišča, s katero je ugotovljena kršitev minimalnih standardov poštenega postopka.

Ko torej povežemo odziv Vrhovnega sodišča na omenjeno sodbo ESČP in naslednji dan po razglasitvi tega odziva v Pravni praksi objavljen uvodnik predsednika in njegovega »ministra za postopkovno pravičnost« o postopkovni pravičnosti ter zatem še do štirih vrhovnih sodnikov, ki nekaj sprašujejo, ponižujoč molk, kar sam doživljam kot predsednikovo sporočilo, da ker pač nismo sodniški novi razred, »vodstvena struktura«, ali preprosto zato, ker smo zanj sodniki drugega (ali tretjega) ranga, neposlušni in »s-strani-novega-sodniškega-razreda-postavljena-pravila igre« nespoštujoči sodniki, nismo vredni njegovega odgovora, se slika izostri in osvetli. In to je dobro.

Svetlobo pa je prineslo še nekaj drugega – odziv uglednih pravnikov, zlasti iz akademske sfere, ki je, upam si reči, prvič v zgodovini slovenske države tako enoten in vsesplošen. Ne glede na barvo, generacijo, svetovnonazorsko in politično nagnjenost, odziv je bil množičen, tak, kot ga še ni bilo. Po vsem tem bi razumen opazovalec od predsednika najvišjega sodišča pričakoval dvoje. Najprej zahvalo vsem, ki so se postavili v bran ustavne demokracije, človekovim pravicam in spoštovanju mednarodnih obvez, tudi tistim sodnikom, ki so se ogradili od sramotnega zapisa, ga obsodili in od predsednika zahtevali, naj pove, kdo stoji za to objavo. S tem so namreč reševali ugled najvišje sodne institucije, ker so, prvič, javnosti sporočili, da objavljeno stališče v resnici ni to, za kar se izdaja, namreč kompaktno stališče vrhovno-sodniškega monolita in, drugič, predsedniku te visoke sodne institucije so dali možnost, da sramoten zapis nemudoma odstrani. Žal se nič od tega ni zgodilo. Predsednik je te sodnike celo oštel, da se ne bi smeli javno ograditi in da bi si morali prizadevati za odstranitev nečastnega zapisa kvečjemu interno ter stvari nekako zgladiti znotraj »kolektiva«. Tega, da je takrat, ko je to očital, sramotni zapis še vedno visel na spletnih straneh in da se pred njegovo objavo ne njegov avtor niti predsednik ni(sta) posvetovala s tistimi, imenu v katerih govorita, predsednik »očitno ni vedel«.

Razumen in demokratično kultiviran opazovalec bi glede na vsa neizprosna dejstva tega primera pričakoval odstop »simbolne figure« sodstva, odstop najmanj iz objektivne odgovornosti. Tako dejanje bi imelo močan simbolen pomen, povrnilo bi izgubljeno zaupanje in ugled, razelektrilo napetost, vzpostavilo porušeno ravnotežje, predvsem pa poslalo jasen signal domači in zainteresirani mednarodni javnosti, da se kaj takega ne bo več zgodilo ter da človekove pravice, ustavnost in mednarodne obveznosti Vrhovno sodišče, slovenske sodnice in sodniki jemljemo resno. Tako dejanje je seveda nekaj drugega kot so prazne marnje, votlo govoričenje, izgovarjanje na nekakšno nerazumevanje izjave in namigovanje na krivdo drugih (v tem primeru SOJ), ki ne prepriča niti bedaka. Tako dejanje zahteva človeka s funkciji, ki jo zaseda, odgovarjajočo integriteto. Ta v svojem minimumu in nereduktibilnem jedru pomeni postavitev javnega interesa pred svoj osebni in zasebni interes, zahteva najmanj to, kar je vklesano nad vhodom v dubrovniški Knežji dvorec: Obliti privatorum publica curate (Pozabite zasebno, skrbite za javno).

Odstopa seveda ne bo. A ne zato, ker Podeželica ni srednjeveški Dubrovnik. Ne bo ga, ker v Podeželici najvišje javne funkcije pač niso v službi skupnega dobra, niso samoumevno v službi ustavnosti in človekovih pravic, ker je pri nas uveljavljeno prepričanje, nekakšna nova, posttranzicijska normalnost, da najvišji nosilci javnih funkcij niso služabniki ljudi, ampak so njihove funkcije plen, vazalni fevd, vsekakor pa njihova (vazalna) lastnina, ki jo bodo nemeritokratske korifeje branile z vsemi sredstvi in za vsako ceno – človekove pravice, ustavnost in ugled institucij, ki jih predstavljajo, so pri tem samo stranska škoda. Sporočilo predsednikovega neodstopa je zato jasno in zrcalno nasprotno tistemu, ki bi ga prinesel njegov odstop. Glasi se: Glavno je, da sem in se ohranjam na položaju, vse ostalo je drugotno. In nauk, ki ga prinaša »nova pojavnost« sodstva: Z vsakim neodstopom je avtoritarnosti več in demokracije ter človekovih pravic manj. In to je slabo.

--------

PS: Ker predsednik VS nikoli ne bo odstopil, smo na potezi vrhovne sodnice in sodniki. Od nas je odvisna integriteta najvišje sodne institucije. Vsak od nas je, kot pravi prof. Avbelj, »vir imunskega sistema«. Odgovorni smo kot posamezniki.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Jan Zobec
Vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču RS, bivši ustavni sodnik
Jan.Zobec@us-rs.si

 

2018
2017