IUS-INFO - IUS Kolumne - Vsake oči imajo svojega malarja
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
IUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   Preglej komentarje članka *  

Kolumna

8.10.2018

prof. dr. Marko Pavliha

Vsake oči imajo svojega malarja

Živemu človeku se marsikaj pripeti, zlasti na podkurjenem domačijskem zapečku. Konstruktivna kritika kloni pod pezo razpasenega kritikantstva, zato nekdo čuti grandiozno potrebo, da kolega, čigar občasnih komplimentov je sicer deležen za hvalevredno družbeno delovanje, okrca zaradi domnevnega povzemanja znanih, dasiravno vesoljnih resnic iz prevedenih knjig izpod strehe ene umotvorne založbe. Takšen, na srečo zgolj “bilateralen” odziv opljuvanega grize, zato si  še bolj sívi  glavo, ali gre za individualno ali občo oceno, je to sveta preproščina ali presneta zavist, je dobrota zares prislovična sirota ali pa zopet rogovili obrambni mehanizem osebnostnih stisk in kompleksov.

Pustimo ob strani žalostno dejstvo, da so pri nas, kljub malikovanju skorajda total(itar)nega svobodnega izražanja na rovaš primarne pravice do Človekovega Dostojanstva, že dolgo omalovaževane iskrene performativne besede čestitam, najlepša hvala, oprosti, zmotil sem se, imaš prav, odlično si povedal, super si napisal, citiram te, rad te imam,  prisrčen pozdrav in še kaj, kar je očitno pod častjo nadutim kreatorjem in influencerjem postfaktičnega obdobja, medtem ko se pulijo za Pravice in Svoboščine ter  se večinoma požvižgajo na Dolžnosti. Raje za hipec pomislimo, ali je res tako napak, da z naštudiranimi buklami gradimo Montaignov grajski stolp s knjižnico učenosti na vrhu, od koder je razgled širši, višji in globlji, ali komu škodujemo, če obujamo pozabljeni žanr recenzije in feljtona, ki ni le rušilno bombardiranje avtorja, marveč predvsem oznanilo bistva in vpogled v navidezno prazen prostor med besedami? Mar je bogokletno, če tradicionalno sokratsko metodo, katere srž je kritika, odpravljanje napak, zmede in napačnih domnev, dopolnimo s paralelnim in lateralnim razmišljanjem po izročilu Edwarda de Bona, o čemer bom pametoval v naslednji kolumni?

Moj odgovor je - nemara naivno in upam, da ne prevzetno - nikalen, zato nadaljujem s popotovanjem po literarnih višavah in nižavah ter tudi v tej kolumni ostajam zvest zgodovinskemu prizorišču. Bolj se vanjo poglabljam, v zgodovino namreč,  bolj verjamem, da ima vsakdo v naprsnem žepu svojo zgodovin(ic)o, ki si jo prikliče s subjektivnim in objektivnim doživljanjem preteklih dogodkov, oseb, živali in preostale narave. Že znameniti sofist Protagora je trdil, da je svet tak, kot ga vidi posameznik, kasneje, po Platonovi prispodobi votline, naj bi to bile le sence resnice, ki jih doživljamo vklenjeni in obrnjeni stran od vhoda, ne da bi okusili njeno notranjo, absolutno sredico. Vsake oči imajo svojega malarja, vsake svoj kalejdoskop ali lastno camero obscuro, v kateri je vse na glavo postavljeno. Stanujemo  v grajskih dvoranah z neštetimi zrcali in svečami po vzoru štirinajstega so(n)čno-francoskega in drugega ekstravagantno-bavarskega kralja, kjer domujejo iluzije in prividi kot odblesk resničnosti. Večje je družbeno soglasje glede opazovane preteklosti, bolj kredibilna je uradna zgodovina, toda tudi tu imamo opravka z računalniškim GIGO, garbage in, garbage out, torej rezultat ne more biti boljši od vhodnih podatkov.

Sinhroniciteta deluje in poiskala sta me še dva romana, zaradi katerih se mi je skoraj zaletelo, tako hlastajoče na dušek sem ju izpil do zadnje črke. Prvega z naslovom Druga preteklost (Goga, Novo mesto, 2017, 825 strani) mi je z laskavim posvetilom podaril Vinko Möderndorfer, pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, gledališki, radijski, televizijski in filmski režiser, ki že tradicionalno na slovenski kulturni dan ob podelitvi Prešernovih nagrad zaradi obrito naostrenega jezika spravlja v čemerno voljo politike, svetohlince in namišljene umetnike. Srž zajetnega romana je kleno strnil v nekaj vrstic založnik, zato jih kar citiram, ker ne povedo niti preveč, niti premalo:

Druga preteklost je monumentalna prozna freska izmišljene Doline, arhetipske slovenske vasi v začetku dvajsetega stoletja. V njej vrvijo najrazličnejši liki – tu so Slovenci: kajžarji, delavci na žagi, obrtniki, natakarice, dekle, premožni gostilničar in župan. Med Nemci kraljuje lastnik žage in graščak, njegova elegantna hči se najprej zagleda v revnega delavca, a še pravi čas pade izbira na županovega sina, da se ustaljena razmerja še utrdijo. Junaki govorijo malce nemško, malce slovensko, identiteta ni usodnega pomena, a s približevanjem druge svetovne vojne se med Slovenci veča število nemškutarjev, prijaznega judovskega zdravnika pa se raje na hitro znebijo. Večina si še vedno želi zariniti glavo globoko v pesek in le delati, živeti … dokler se ne zgodijo prve partizanske akcije, nato streljanja talcev. Naenkrat povsod okoli Doline gori vojna, v njej se kujejo načrti za maščevanje, ki ji bo sledilo.

Čeravno se zdi, da gre za (še en) zgodovinski roman, ga pisatelj raje označi za nekakšno fresko izmišljenega, pripovedovanega, slišanega in resničnega. Freska ni zgolj način slikarstva, pri katerem umetnik nanaša barve na svež omet, da bi se popolnoma, za vedno in neizbrisljivo zlile s steno, temveč stremi k prikazovanju sveta kot univerzalne celote, zato je vedno “okužena z ideologijo”. Je pripoved “na dolge proge,” “blodnjak obrazov, dogodkov in različnih časovnih obdobij,” je “nametana, impulzivna, daje vtis naključnosti, zmedenosti, strašne gostote vsega.”  Vse to lažje dojamemo v živo, ne nujno v italijanskih cerkvah, marveč recimo kar v državnem zboru, kjer krasi preddverje velike parlamentarne dvorane skoraj sedemdeset metrov dolga freska Slavka Pengova iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Po padcu socializma so jo nekateri želeli umakniti, vendar tega niso uspeli storiti zaradi umetniške vrednosti, so jo pa za vsak primer malce vzgojno “cenzurirali.” Po predolgem času, zahvaljujoč obisku iz tujine,  sem avgusta ponovno obiskal mistično Cerkev svete Trojice v Hrastovljah, ki je v mračni notranjosti poslikana s čudovitimi religioznimi freskami. Najbolj znan je Mrtvaški ples, ki ga je leta 1490 naslikal Janez iz Kastva, prikazuje pa sprevod, v katerem se proti grobu v družbi smrti pomikajo predstavniki najrazličnejših slojev družbe, od otroka in berača do duhovnika, meščana, kralja, kraljice in papeža. Toplo priporočam, nedaleč stran pa je tudi labirint, vreden duhovnega sprehoda.

Kot roman izvrstno komentira Aljoša Harlamov, literarni urednik in pisatelj, ki je prispeval spremno besedo, ima Möderndorfer moč, “da nas iz pasivnih gledalcev in poslušalcev zgodovine spremeni v njene akterje,” toda “ne v smislu revidiranja zgodovine ali subjektivnega oziroma izbirnega pogleda na zgodovino, po katerem se obnašamo kot potrošniki zgodovine, ki iz nje jemljemo, kar nam pride prav in kadar nam pride prav, temveč tako, da se vživimo v ljudi iz preteklosti, v okoliščine in dejanja, ki so jih pripeljala na eno ali na drugo stran.” Slovenski zgodovinski roman je “obseden z drugo svetovno vojno” in v svoji pravičniški želji po izenačevanju nasilja zgodovino bolj popravlja kot slika, za razliko od pričujoče zgodbe,  ki predvsem ni revanšistična, kar je velik korak proti (vsaj literarni) spravi.

“Pozabljanje je anestezija življenja,” zapiše Möderndorfer, jaz pa ugibam, ali je tudi zategadelj med Slovenci toliko omamljenih alkoholikov in narkomanov …

Zdaj je minilo nekaj tednov, od kar sem romal v Drugo preteklost in še si nisem opomogel od šokantnih opisovanj razuzdanosti, pijančevanja, seznamov ljudi (ki so “nekaj najstrašnejšega, kar si je izmislila človeška civilizacija”), grozovitega mučenja, rutine smrti, streljanja talcev, obglavljanja, povojne morije, revščine, aristokracije, zavednih Slovencev, fanatičnih komunističnih revolucionarjev, nacistov, partizanov, prepričanih Nemcev, oportunističnih nemškutarjev, vojnih dobičkarjev, izdajalcev, prilizovalcev, sebičnežev, herojev, samoohranitvenega nagona …

Najprej se zdi, da je preteklost, potem se izkaže, da je druga preteklost, zapiše avtor, spomin je “samostojen arhitekt pokrajine in samosvoj zapisovalec dogajanja,” življenje ima “blazen smisel za tragedijo” in “strašno domišljijo, kateri ne more konkurirati prav noben pisateljski nobelovec,” pogovor o politiki pa “prijatelje spremeni v znance in znance v sovražnike.” Na koncu vedno znova “konec grize rep začetka,” toda če ne zašijemo rane, “se zaraste v grdo brazgotino.”

Navzlic oglušujočemu škripanju in okvaram družbenega mehanizma se vendarle zdi, da še vedno vse teče naprej kot nekakšen  Heraklitov "rečni panter" (panta rhei), kar lahko rečem tudi za klasično pošto oziroma za našega simpatičnega poštarja, ki mi je poleg Druge preteklosti  dostavil še eno odlično knjigo. Gre za dokaj nepoznano povest ali novelo ukrajinskega pisatelja židovskega rodu Vasilija Semjonoviča Grossmana Vse teče (Inštitut Karantanija in Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana, 2018, 235 strani), ki jo je iz ruščine sijajno prevedel zasl. prof. dr. dr. h.c. Janez Kranjc, izšla pa je v okviru zbirke Izzivi svobode, ki jo ureja prof. dr. Lovro Šturm. Neredki primerjajo Grossmana z Levom Nikolajevičem Tolstojem oziroma njegovo poglavitno delo Življenje in usodo z Vojno in mirom, drugi pa ga vidijo kot naslednika Antona Pavloviča Čehova.

Knjigo je pravniškemu občestvu že predstavil prof. dr. Matjaž Ambrož (PP, št. 38/2018) ki mu navdušeno pritrjujem, da se po zaslugi Kranjčevega prevoda izvrstno bere, saj jo bogati preprost in lep jezikovni slog, posebej dragocene pa so številne opombe pod črto, v katerih profesor  “z neverjetno erudicijo podaja temeljne informacije o zgodovinskih ozadjih ter osebnostih, pa tudi literarnih in drugih umetniških delih, na katere Grossman aludirá v noveli.”

Junak pripovedi je Ivan Grigorjevič, ki se je kot študent uprl stalinistični diktaturi, zato je trideset let preživotaril v sibirskem gulagu. Kaznovan je bil za verbalni “delikt” v predavalnici, rekoč, “da je svoboda dobrina, enaka življenju, in da omejevanje svobode pohablja ljudi podobno kot udarci sekire, ki sekajo prste ali ušesa, uničenje svobode pa je enako umoru.” Izključili so ga z univerze in za tri leta izgnali v pokrajino Semipalatinska, kar je bil le prolog v dolgoletno zaporniško tragedijo, v devet tisoč kilometrov dolgo pot v globino sibirskega groba.  Ko je bil končno na prostosti, je pogosto tuhtal, kaj bi povedal ostarelim obnemoglim taboriščnikom, in kljub nepojmljivi strašljivost svobode bi jim vseeno dejal, “da ni večje sreče, kot se slep in brez nog po trebuhu splaziti iz taborišča in umreti na prostosti, čeprav le deset metrov stran od preklete bodeče žice.”

Bi kaj takega slišali tudi od nesrečnih sodobnih ujetnikov, beguncev in migrantov?

Da, vse teče, vse se spreminja, ni mogoče dvakrat vstopiti v isti ešalon.

Kot pojasni Kranjc v svoji odlični spremni besedi, je Grossmanov fil rouge prepreden iz besed glavnega junaka, ko pravi takole:

Moja vera, da je zgodovina ljudi zgodovina svobode, od manjše k večji; zgodovina vsega življenja od amebe do človeškega rodu je zgodovina svobode, prehod od manjše svobode k veliki svobodi, da, tudi samo življenje je svoboda.

Vsemogočna policijska država ni jemala svobode le s pošiljanjem domnevnih in (maloštevilnih) dejanskih oporečnikov v uničevalna delovna taborišča, marveč tudi s tem, “da je v človeku spodbujala najbolj nizkotne instinkte – ovaduštvo, lažnivost, neiskrenost, hinavščino in strahopetnost.” In vendar, nadaljuje profesor Kranjc, so se tudi v tej nečloveški kalvariji našli ljudje, “ki niso plesali po notah nasilnega sistema in so v svojih besedah in ravnanjih za prihodnje rodove ohranili plamenček svobodomiselnosti in človeškega dostojanstva.”

Marsikaj je treba odpustiti človeku, ki v blatu in smradu taboriščnega nasilja kljub vsemu ostane človek.

“Jaz sem iver, ki je odletela pri sekanju gozda,” je opravičeval svojo usodo razumni zapornik, ki je bil nekoč območni partijski funkcionar. Toda zmedel se je, ko mu je Ivan Grigorjevič odvrnil:

Nesreča je v tem, da sekajo gozd. Zakaj ga je treba sekati?

Grossman se brezkompromisno sooča s človekovo šibkostjo, nagnjenostjo k slabemu in upogljivostjo pod prehudimi pritiski, v isti hropeči sapi pa razume omahljivo ranljivost človeške duše. Zato denimo dokaj dobrohotno prizanaša romanesknim Judežem, kar je zopet svojevrstna sprava, tokrat v drugih časih in krajih. Vrednost njegove pripovedi ni v opisu zgodovinskih dogodkov, ampak v poskusu dojemanja človeških vzgibov, ki so jih porodili, in v razločevanju tistega, kar je prav in kaj narobe.

Povrnimo se k našemu slovenskemu vsakdanu. Če bi nas kdo opazoval od “zgoraj,” bi mu samobitnost našega naroda bržkone hreščala kot nenehen spopad med nekdanjimi partizani in domobranci, komunisti in kapitalisti, rdečimi in črno-belimi, našimi in vašimi, zmagovalci in poraženci, sovražniki in zavezniki,  verujočimi in ateisti, kristjani in muslimani, izdajalci in patrioti, žrtvami in morilci in tako naprej, brezmejen je slovenski destruktivni dualizem. Vsakdo ždi na svojih grobovih, vsaka stran(ka) je prepričana, da ima prav in če to pove v (zlo)glasnem televizijskem intervjuju, švigne ogenj v razjarjeno ljudstvo. Takšnega razcepljenega naroda nobena oblast ne more povezati, ne leva, ne desna, ne sredinska, ne njene preostale variacije od številke ena do trinajst in onkraj.

Toda prvi korak sprave, je prepričan eden od Möderndorferjevih protagonistov, je v tem:

da si nihče ne lasti pravice do absolutne pravice, da si nihče ne vzame pravice, da bi nekomu nekaj odpustil, bodisi izdajstvo bodisi umor. Sprava se začne, ko potomci svojih očetov, zdaj že dedov, ugotovijo in si priznajo, da so minule vojne, zamere in maščevanja, stvar njihovih prednikov in ne njihovega življenja.

Nenehno se govori o spravi in se ji celo postavlja spomenike, ne da bi bili prizadeti pripravljeni pospraviti jedko bolečino v pomirjeno srčno posodo odpuščanja in prenovljenega življenjskega delovanja. Kot rečeno, prične se kajpak pri sleherniku, zato mi prosim ne zamerite kratke osebne izpovedi, s katero sem si že lajšal dušo, nekoč celo v parlamentu.

Mamin oče in moj deda Albin Grundner se je med drugo svetovno vojno boril kot partizanski intendant v Gubčevi brigadi. Nekaj let po osvoboditvi so ga (ne)znani zavistni in kdo-ve-zakaj maščevalni “prijatelji”  pod pretvezo gospodarsko-političnega kriminala do nagega slekli in mu odrli dušo na Golem otoku, da si jo niti z alkoholnimi obkladki ni mogel več zaceliti, zato je mnogo prezgodaj umrl, ravno med mojim zgodnjim najstniškim odraščanjem, ko sem ga najbolj čislal in potreboval. Toda dandanes nihče iz naše družine ni več jezen na nikogar, nobenega ne sovražimo, kar seveda ni primerljivo z brutalnimi (po)vojnimi umori in trpljenjem preživelih svojcev (jaz sem nenazadnje vsaj šestnajst let užival svojega starega očeta), a vendarle: mnogo smo prestali, potem preživeli in nato dokončno v spokojnost arhivirali.

Ponavljam: spravni preporod se mora začeti pri posameznikih, od spodaj navzgor, bi pa zelo pomagala tudi obratna smer, od vrha politike do ljudstva.

Ena najhujših bolezni je biti nihče komurkoli, je svarila Mati Terezija, ni pa dodala, da prav za temi simptomi hira slovenski narod. Za tega se zdi, da kakor Jančarjev akter tava(mo) za severnim sijem in beži(mo) pred blodnjavostjo zgodovine in ideološkim vrenjem, ki je mogoče posledica stihijskega zlitja hipnotiziranih množic. Zgodovina bi lahko bila najboljša učiteljica življenja, je modroval Cicero, toda žal ima prav tudi Aldous Huxley, da je njen najpomembnejši nauk preprosto tale: ignoranca ljudi do zgodovinskih resnic.

Za epilog naj besedno melodijo zopet ubere Vinko, tokrat s poezijo, s svojo socialno in mogoče tudi ljubezensko pesmijo iz zbirke Srce na nitki:

Kaj storiti?

Kdo je koga pozabil? Lovec ali divjad Rojstvo ali smrt
Kdo je koga zapustil? Misel ali čas Preteklost ali razum
Kaj bo treba storiti? Stopiti v sled V isti korak
Da bi se bolje videlo pozabljeno Da bi se neumnost
ponovila drugič in zadnjič Da bi cesta zdrvela v nebo
ali v pekel (ni važno)
Kdo koga kar naprej izdaja? Vrag ali Zlodej (ni važno)
Angel ali odlomljena perutnica
Kdo koga in v kateri postelji? S Kakšnim izkupičkom? (ni važno)

Ali pa morda je?
Morda je važno
samo to

Kako naprej?

Vsake oči imajo svojega malarja, toda če jim pristne podobe naslika sočutna Ljubezen, se vse malarije in mnogotere packarije zlijejo v eno skladno Fresko.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Komentar bo javno objavljen

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016
2010
2009